caroline: caroline

Recenzija izdelka
5. 3. 2022 - 19.00

Rough Trade Records, 2022

Kdaj zares smo? Takrat, ko smo sposobni racionalno razmišljati in sklepati na podlagi informacij iz okolja, ali ko smo na milost in nemilost prepuščeni svoji goli podzavesti? V stanju spremenjenega zavedanja racionalno izkustvo zamenja tisti famozni led, skrit pod vodo. Udarja ob dotlej neznane ovire, vanj je vkovana tisoč in ena luknja ter razpoka in budi strah v in o “pravem” tebi. Nadzor nad občutki zbeži skozi ušesa, posledično pa se lahko čustva in misli prosto in živahno pretakajo ter odbijajo od sten lobanje. Takrat so čustva eno; ekstaza prehaja v delirij in spokoj v melanholijo. Na to se osredotoča tudi skupina caroline, ki na istoimenskem prvencu poskuša odkrivati zavestna in nezavedna čustva in prehajati onkraj njihovih meja.

»The absolute pinnacle of British engineering«
 / 9. 2. 2022

caroline so mlada angleška osemčlanska zasedba, ki je na sceni šele 5 let. Prej so le občasno izdajali single, ki so se zdaj znašli tudi na debiju. Z njimi so hitro opozorili nase in pritegnili zanimanje publike, na svojo stran pa so pridobili tudi založbo Rough Trade Records, ki jih je zelo hitro vzela pod okrilje. V svojih vrstah imajo brenkala, godala, trobila in tolkala, pri čemer lahko naredimo povezavo s še enim mladim angleškim bendom, Black Country, New Road. Podobno kot njihove sodobnike caroline ne zanimajo klasično skladani komadi, temveč raje zahajajo v eksperimentalne sfere ustvarjanja. Od podobnih aktov na britanski alternativni sceni se še posebej razlikujejo pri načinu konstruiranja skladb. Posnetke snemanj v različnih studiih, spalnicah, celo hlevu in bazenu so spretno združili tako, da ima kolaž trackov sam po sebi dodano umetniško vrednost, zaradi katere je album zanimivo večplasten.

Ponovno imamo pred sabo primer žanrsko izmuzljive muzike. Bend se načrtno izogiba specifičnemu slogu in uporablja širok glasovni spekter, ki s heterogeno instrumentacijo pluje skozi indie, rock, folk in klasiko, vendar nikjer zares ne pristane. Kitarski riff uvodne skladbe Dark blue skupaj s temnim reverbom kmalu spomni na Interpol, a skupina temu, že znanemu zvoku z godali in pihali doda svoj pridih. Klasični inštrumenti na albumu igrajo zelo pomembno vlogo; ponekod zgolj krasijo in bogatijo pesmi, drugod pa imajo bistveno večji pomen. Skupina jih uporablja kot dronovsko podlago, ki pesmi potisne v razsežnost ambientale. Skladba Skydiving onto the library roof bi tako s počasnimi napadi repeticije in previdno razgradnjo reda lahko primerjali z deli iz cikla Disintegration Loops elektronskega skladatelja Williama Basinskega

Tu se glasba skupine caroline najbolj razlikuje od podobno zvenečih sotrpinov. Pesmim načrtno primanjkuje definicije in strukture; slonijo na preprostih repeticijah, prostorsko bogatem miksu ter prepletanju zvokov inštrumentov in minimalističnih vokalov, ki so bolj osredotočeni na harmonizacijo kot na težo samih besed. Komadi so z izjemo štirih vmesnih, prehodnih del precej dolgi in časovno neobremenjeni. Ponavljanja in sozvočja učinkujejo meditativno in nadrealno, hkrati vzbujajo radost in melanholično vznemirjenje. 

Če zapreš oči in se popolnoma prepustiš glasbi, se bo album dvakrat odvrtel, ti pa se boš znašla v čisto novem kraju, spremenjena. Osrednji namen vsakršne glasbe je, da publiki vzbuja čustva, zasedbi caroline pa je ta misija zares uspela s spretnim kolažiranjem posnetkov, različnimi glasovi in organskim, skorajda improvizacijskim pristopom k skladanju. Občinstvo popeljejo skozi občutke osamljenosti, izgubljenosti in žalosti, a mu hkrati zagotavljajo spokojnost, otroško čudenje in svetlejše obzorje.

Album caroline je tekoč mozaik trenutkov, ki jih poznamo iz življenja ali zgolj iz glave. Skladbe počasi rasejo in se razvijajo v vedno bolj zapletene, a še vedno preproste slike občutkov. Pravzaprav so pesmi sončni vzhodi - včasih ti podarijo novo sonce in spokojne harmonije, včasih pa svetloba dneva zgolj razkrije dežne oblake, ki so se zbrali na nebu. Tudi če je glasba na plošči manj zanimiva in impresivna od sodobnikov, kot so prej omenjeni Black Country, New Road, so caroline vredni pohvale, saj zaigrajo note, ki prinašajo tisto najbolj neotipljivo čustvo - zasanjanost in odmik od realnosti.

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.