Deadbeat: Eight

BLKRTZ, 2012

Če bi obstajala lestvica žanrsko najbolj zahtevnih konzumentov, bi se privrženci elektronskih plesnih muzik bržkone znašli povsem pri vrhu. Ko novo ploščo objavijo Rolling Stones ali Peter Brötzmann, se verjetno nihče preveč ne pritožuje, če je ta slišati kot album, ki bi bil lahko posnet pred tridesetimi leti in več. Ko po preteklosti malo preveč vneto brskajo elektronski producenti, pa se skoraj po pravilu vselej usuje plaz kritik, ki ustvarjalcem očitajo pomanjkanje svežih idej. Posledično nastavki zanimivih novih pogruntavščin pogosto utonejo v pozabo, še preden producentom sploh uspe raziskati njihov potencial. Novi žanrski hibridi in celo povsem novi podžanri se rojevajo tako rekoč iz albuma v album, to pa pripelje do hecne situacije, ko se konzumenti raje kot s sporočilom posameznega albuma, ukvarjamo z njegovim formalnim predznakom. Sicer je res, da je v kontekstu elektronske plesne glasbe vsebina pogosto neločljivo povezana s formo, kljub temu pa bi si albumi, ki se naslanjajo na petnajst in več let stare elektronske plesne podžanre, tu pa tam zaslužili več pozornosti. Na prvi posluh nas sicer najbrž ne bodo položili na hrbet, bodo pa mnogi med njimi obstali v trajnejšem spominu, kot to velja za številne albume, ki z izmikanjem uveljavljenim praksam ob svojih izidih razburkajo elektronsko sceno.

No, stvari v resnici seveda niso tako črno-bele. Zanimivi albumi se pojavljajo na obeh straneh, kaj se bo obdržalo v spominu, pa je odvisno predvsem ob subjektivnih preferenc. Tu so nekoliko v prednosti producenti, ki celotno – ali pa dobršen del – svojih karier postavijo na istem žanrskem izhodišču, ki ga »pimpajo« iz plošče v ploščo. Eden takšnih je tudi kanadski producent Scott Monteith alias Deadbeat, ki smo ga prvič opazili pred dobrim desetletjem, ko so se kompasi privržencev plesne elektronske glasbe za nekaj časa ustavili tudi v montrealski elektronski sredini. Vse od takrat je Deadbeat stalnica na elektronski sceni, in to kljub temu, da se je vmes že nekajkrat pojavil vtis, da je njegov izraz ostal v skladovnici elektronske plesne glasbe. Dub techno je svoje zlate trenutke pač zabeležil sredi devetdesetih in verjetno bo težko še kdaj kdo presegel mojstrovine, ki so jih takrat kot po tekočem traku servirali dvojec Basic Channel in njegovi somišljeniki. Toda vse se le ni ustavilo v devetdesetih. Med tistimi, ki so dubovskemu technu v njegovi najbolj izvirni podobi odprli vrata v novo tisočletje, sta se denimo znašla tudi Stefan Betke alias Pole in Robert Hennke alias Monolake, zato ni naključje, da sta tako ali drugače oba sodelovala tudi pri novem, osmem studijskem albumu Scotta Monteitha.

S ploščo 'Eight' se Monteith po bolj atmosferični, abstraktni avanturi s prejšnjega albuma, vrača k izpiljenemu, ritmično razgibanemu dub technu. In čeprav v osmih novih skladbah ne boste slišali nič takega, česar se v Berlinu locirani Kanadčan ali nekateri njegovi somišljeniki ne bi lotevali že v preteklosti, plošča ponudi zanimivo, celo sveže poslušanje. Tu se sama od sebe ponuja primerjava z omenjenima nemškima producentoma. Čeprav sta tako Betke kot Henke z različnimi deviacijami v preteklosti že izstopila iz togih okvirjev dub techna, sta na svojih recentnih ploščah, s katerimi ponovno bolj intenzivno brskata po izvirnih naukih tega žanra, slišati precej bolj retro in neinventivno, kot to velja za Monteitha in njegovo novo ploščo. Eden od razlogov je bržkone ta, da Monteith pač ni tako obremenjen z zapuščino dub techna, kot to velja za njegova nemška kolega. Na plošči se sicer pojavijo tudi skladbe, kot denimo zgovorno naslovljena 'My Rotten Roots', s katerimi bolj osredotočeno sledi prastaremu dub technu, toda podobo večine skladb kljub temu narekuje Monteithova izkušnja sodobnejših elektronskih muzik. Pa naj si bo to dubstep, nove pojavne oblike techna ali pa soulovsko obarvana raziskovanja dubovske elektronike. Kot je za glasbo, ki jo ustvarja pod psevdonimom Deadbeat, postalo pravilo, si Monteith vzame čas in posamezne ideje obrne navzven in navznoter, izlušči tiste najbolj zanimive in iz njih sestavi nove skladbe. Na eni strani zazrte v preteklost in na drugi strani v koraku s časom in aktualnimi elektronskimi smernicami. Okus po že slišanem bo verjetno kljub temu premočen za poslušalce, ki v elektronski plesni glasbi iščejo nove pogruntavščine. Ga bodo pa na drugi strani nedvomno veseli poslušalci, ki stavijo na domišljene, kompaktne, izbrušene skladbe polne subtilnih detajlov, za kakršne si danes čas vzamejo le še redki elektronski producenti.