DEERHOOF: The Magic

Polyvinyl Records, 2016

Ko je govora o Deerhoof in o tem, kakšno muziko »zaboga« izvajajo ti kalifornijski odbitki, zatajijo vsi kategorični mehanizmi, s katerimi praviloma vsaj približno zaobjamemo glasbeni tok neke zasedbe. V dvaindvajsetih letih raznih variacij, akrobacij in kombinacij je zasedba nanizala štirinajst dolgometražnih izdaj, pospremljenih s številnimi singelcami, kompilacijami in brezplačnimi EP-ji. Zavidljivo število med seboj popolnoma divergentnih reinkarnacij torej, prav vse pa so ožigosane s tisto izstopajočo deerhoofovsko mentaliteto s posebnim nadrealističnim filtrom, skozi katerega gledajo na svet, v njem ustvarjajo in živijo. Morda bi jih bilo najbolj smiselno označiti preprosto za punkerje. Tiste prave, ki od začetka ostajajo zvesti DIY-duhu in katerih glasbena praksa zajema tudi snemanje in produkcijo večine lastnih albumov.

Tako smo bili v preteklosti ob Deerhoof priča raznovrstnim snemalnim postopkom – recimo v primerih izdaj, posnetih zgolj na štirikanalni snemalnik, vselej pa se otepajo luksuza in sterilnosti profesionalnih studiev. Njihov trend izdajanja studijskih stvaritev skorajda vsako leto kaže na to, da posameznim albumom ne posvečajo pretirano veliko časa. Običajno načelo obratnega sorazmerja kvalitete in kvantitete pa v tem primeru ne velja popolnoma. Zdi se, kot da so studijski albumi odraz neke hipne, skorajda naključne produktivnosti. In nič drugače ni z njihovim najnovejšim albumom The Magic, ki se mu posvečamo v tokratni Tolpi bumov.

The Magic po besedah bobnarja Grega Saunierja predstavlja bendov sprehod po časovni osi glasbe iz lastnega otroštva in rane mladosti. Petnajst skladb je zastavljenih kot srednješolski 'mixtape', ki je zaznamovan z mnogovrstnimi in valovitimi žanrskimi spremembami. To, da Deerhoof spajajo docela nasprotujoče si in nekompatibilne zvrsti, čivkajo že vrabci na strehah. Recept je na prvi pogled enostaven – ustvariš melodijo, jo odeneš v bizarno deerhoofovsko preobleko in jo zapakiraš v kompaktno in izredno nalezljivo pop strukturo. Četudi je končni produkt sila preprost, pa dejanska izvedba ni tako enoplastna, kot se zdi na prvi pogled. Kako tudi ne, če gre za bend, ki je prav letos izdal album z izvajalci klasične glasbe Ensemble Dal Niente.

Ta čudaški element namreč ni vse, kar dela Deerhoof tako originalne. The Magic deluje tako zabaven in lahkoten, hkrati pa tako pristen spričo bendove izrazite kameleonske narave – trgajoči rock'n'roll napad 'That Ain't Life to Me' se že v naslednji pesmi prelije v sinkopirano funkijado 'Life is Suffering', ki ji sledi zasanjana sintpopovska in s petimi minutami najdaljša skladba albuma 'Criminals of Dream'. Tovrstno plavanje med žanri se vije skozi celoten album. Ni važno, Deerhoof se počutijo domače v prav vseh vlogah. So kot homogena organska tvorba, ki se pač najboljše možno prilagodi dani situaciji.

Doprinos posameznih članov pa je povečini enak in nihče se posebej ne izpostavlja, niti se jim ni treba, ali pa se izpostavljajo vsi – kakor vzameš. Satomi Matsuzaki s svojim idiosinkratičnim otroškim glasom v besedilih prehaja med japonščino in angleščino ter skupaj z odsekanimi funkerskimi bas vložki predstavlja grooversko stran plate. John Dieterich in Ed Rodriguez se poslužujeta tako kitarskega garažnega rušenja kot bizarnih risankastih melodij in sintovskih podtonov, ki do izraza pridejo v mehkejših trenutkih albuma. Gonilno silo pa predstavljata neustavljivi napad in vehementna večplastna bobnarska igra Grega Saunierja, ki je lahko povsem premočrtne narave, kot denimo v 80's 'arena rock' pesmi 'Acceptance Speech', ali pa s poliritmičnim vzorčenjem pesem ujame v nepredvidljivo, matematično zanko kot se to zgodi v 'Little Hollywood'.

Plošče The Magic nima smisla secirati in posebej izpostavljati določenih skladb. Lahko ustvarjajo beate kot Beastie Boys, sanjajo kot Depeche Mode ali pa pustošijo vse pred seboj kot klasičen punk bend. Vsaka skladba ima svoj karakter in vsaka ima kaj povedati, njihove preproste pop forme pa se poslušalcu hitro vtisnejo v spomin. Zvokovno album prežema surovo, elektrificirano ozračje, ki pa ni le produkt 'lo-fi' domače produkcije, temveč tudi dejstva, da Deerhoof pač igrajo na maksimalni glasnosti. Kaj to v resnici pomeni, gre verjetno bolj beležiti ob živih izvedbah, ko imajo po Gregovih lastnih besedah včasih težave z njegovim nekontroliranim lomastenjem po bobnih, ki nemalokrat preglasi vokale.

Česa nas torej Deerhoofov The Magic nauči? Da so meje le v glavah in da »boljša in slabša« muzika ne obstaja. Ali če povzamem Gregove besede: »Sometimes hair metal is the right choice.«