DEGURUTIENI: DARK MONDO

Recenzija izdelka
24. 1. 2021 - 19.00

Voodoo Rhythm, 2020

 

V današnji Tolpi bumov vam na valovih Radia Študent premierno predstavljamo japonski one man band, Degurutieni. Album Dark Mondo sicer združuje pesmi, ki so bile izdane v samozaložbi - nekatere od njih ustvarjene skupaj z Acid Mother Temple - in popolnoma sveže skladbe. Gre predvsem za izdajo, ki želi Degurutienija ponesti v svet onkraj njegove domovine.

Večstranski ustvarjalec prihaja iz Osake, mesta, ki je zaznamovalo njegovo glasbeno udejstvovanje. Tamkajšnje ulično življenje je bilo v 80-ih letih precej razburkano, nevarno, polno kraje in nasilja mafijskih združb. Vse to naj bi na njegovo ustvarjanje vplivalo tako v tekstih kot tudi glasbi, ki jo oblikuje s samooklicanim sindromom Petra Pana. Svojo glasbeno pot je začel v garažnih rock’n’roll skupinah, ko je preigraval vse zvrsti, od Beach Boysov do Black Sabbath. Pri 16. letih pa ga je življenje poneslo na samostojno glasbeno pot.

V svoji glasbi eksperimentira z najrazličnejšimi inštrumenti, predmeti, ki to postanejo, nedelujočimi kasetnimi trakovi, pokvarjenimi gramofonskimi ploščami in praktično vsem ostalim. Začetki takšne prakse izvirajo iz fascinacije nad zvoki pokvarjenih otroških igrač, ki še danes igrajo pomembno vlogo v njegovem ustvarjanju. Vse skupaj oplemeniti z bolj konvencionalnimi inštrumenti in tomwaitsovskim glasom. Sprva vse posname na telefon, nato pa iz telefonskih posnetkov dalje ustvarja v studiu. 

V Dark Mondu je čutiti velik vpliv elementa burleske kot forme, ki na eni strani nudi seksapil, na drugi pa se skoraj zlije v pripovedno zvrst. Vsak komad na plošči ima dramaturgijo, ki je zastavljena skoraj kot gledališka predstava ali filmska glasba. Podobe glasbe so tako močne, da si z lahkoto predstavljamo tako rekoč celotno zgodbo, njene like in simbole. Čeprav je večina besedil v japonščini, je narativna glasbena struktura dovolj močna, da nas odpelje v glasbenikov temačni svet tudi brez kakršnega koli poznavanja jezika. 

Če govorimo o zvočnih figurah in gledališkosti Degurutienijevega Dark Monda, je nujno omeniti tudi njegove koncertne nastope, ki se poleg običajnih klubovskih podzemelj dogajajo v mnogih galerijah in gledališčih. Na njih poleg glasbenega doživetja ponudi tudi neke vrste gledališki nastop oziroma prej omenjeno burleskno-gledališko narativo. Poigrava se z diktafonom, ki ga lahko slišimo tudi na studijskih posnetkih, skrbi za svetlobne podobe in pravzaprav ustvari celotno gledališko predstavo s skrbno premišljeno dramaturgijo. 

Na izdaji Dark Mondo je eden izmed najbolj izstopajočih komadov zagotovo Acme in the afternoon, v katerem je poleg že omenjenega Toma Waitsa moč čutiti jazzovske figure. Vse skupaj obdaja prav specifično temačno vzdušje, ki je pravzaprav neke vrste Degurutienijev trademark. Temačne so lahko tudi burleskne podobe, kot v komadu Shanghai, v katerem nas popelje po mračnih mestnih ulicah, z ritmom nariše občutenja ob tem, s svojo pripovedjo pa povabi v dolgo nočno življenje, ki se konča nekje v jutru.

Dark Mondo nas popelje po najrazličnejših svetovih tako vizualnih podob kot glasbenih stilov. Tako nas recimo Midnight Express zvabi v eksotično, orientalsko okolje, Blur Blur Blur v minimalistično bluesovsko ekspedicijo in Dreaming Party na psihedelično, tripovsko izkušnjo. Gre za široko paleto zvokov, stilov in občutij, ki se na plati prepletajo v tako popolnem ritmu, da venomer ohranjajo poslušalčevo pozornost, bodisi tistega z zahtevnejšim glasbenim okusom bodisi tistega, ki so mu pomembni zgolj spevni ritmi.

Kadar govorimo o izdajah založbe Voodoo Rhythm Records, lahko vedno pričakujemo nekaj posebnega, nikoli pa še niso odkrili ali ponudili česa tako unikatnega in dragocenega, kot je Degurutienijev Dark Mondo. Čeprav se kljub svoji inovativnosti, čudaškosti gibljejo v kitarskih linijah, je Degurutieni zagotovo ena tistih spremenljivk, ki je nikakor ne moremo predvideti. Od začetne, zgolj minuto dolge skladbe, ki zveni kot uvod v neko B-horror produkcijo, do vseh omenjenih spremenljivk in obratov, je vsak komad presenečenje, ki nas vedno znova popelje v svoj tematski in temačni svet.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

Nečem bit siten, tole tudi ni edini tovrsten primer, pa vendar - kaj pa če se v etru in v tekstih RŠ preprosto - in dosledno - ne bi dopuščalo izražanja ala "eksotično, orientalsko okolje". Tudi če pustimo orientalizem ob strani gre za leno terminologijo. Morda bi se v GR sicer moralo za čisto osnovno higieno terjati branje Saida, a tudi pavšalna prepoved should do.

Osnovna higiena bi bila nujna, a kot kaže je v GR bolj FDV pristop, kjer je najvišji in najširši domet beseda opolnomočenje.

Komentatorja oziroma komentatorki, hvala za izpostavljeno, se opravičujem za spregledan lapsus.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.