Ela Minus: acts of rebellion

Recenzija izdelka
7. 12. 2020 - 19.00

Domino Recording, 2020

 

Osrednja akterka današnje večerne glasbenorecenzentske rubrike ne mara multitaskanja. Ko se loti ustvarjanja, izklopi telefon, se zapre v svoj svet in zelo osredotočeno izpopolnjuje premišljeno celoto. Pa vendar se s časovnim zamikom širšega družbeno-političnega konteksta in nenazadnje mikrookvira osebne izkušnje poslušalca še tako načrtovana vizija na en ali drug način izkrivi. Ravno debitantska izdaja kolumbijske elektronske ustvarjalke Ele Minus acts of rebellion bi paradoksalno težko naletela na bolj ugoden kontekst za izostritev svoje sporočilnosti, kot ga ponuja trenutno mračno obdobje.

Uporništvo je nekaj, kar je v mladi glasbenici Gabrieli Jimeno, ki snuje pod umetniškim imenom Ela Minus, že dolgo zakoreninjeno. Že v otroških letih je sédla za bobne in vrsto let preigravala z emo punk bandom Ramón Pérez. Želja po širjenju glasbenega obzorja pa jo je iz domače Bógote popeljala na bostonsko univerzo Berklee študirat jazz bobne. V tistem obdobju je vedno močnejši stik s klubsko elektronsko sceno v njej začel buditi vse več zanimanja tudi za elektronsko glasbo, kar je vodilo do magisterija na študijskem programu music synthesis. Prirojeno zanimanje za raznovrstno mašinerijo je nadgradila z učenjem programiranja in postopoma začela izdelovati lastne sintetizatorje.

Prav fascinacija nad tehnologijo je tisto, kar naj bi Elo Minus v veliki meri vzpodbudilo k ustvarjanju elektronske glasbe. Prvo izmed njenih dejanj upora se, čeravno prikrito, kaže v pristopu, ki ga zagovarja pri ustvarjanju albuma acts of rebellion. Postavlja se po robu pretirano sprocesirani ter umetno generirani elektroniki, ki se dandanes večinoma v živo izvaja z Abletonom Live. Sama se pri izvajanju ne poslužuje računalnika in si posamezne elemente svojega seta bodisi v celoti naredi sama ali pa si jih povsem personalizira. Kot nekdo, ki se je pretežen del življenja ukvarjal z bobnanjem, ji je pri igranju še vedno blizu ta pristop, saj bobni tako kot elektronski set sestojijo iz več elementov, obenem pa po svoji jazz plati ob tem daje prostor improvizaciji. Lahko bi rekli, da si z grajenjem lastne zbirke neponovljivih zvokov ter z dojemanjem svojega seta kot orkestra prizadeva za vnašanje človeškega v elektronsko glasbo.

Na strast do tehnologije je vezan drugi del uporništva, ki izhaja iz večnega iskanja ravnovesja med z omenjeno strastjo povezano izolacijo ter družabnostjo, med samostojnostjo in povezanostjo. Čeprav je to iskanje nekaj, s čimer bi se do pred nedavnega verjetno najlažje poistovetili milenijci in na tehnologijo najbolj navezana generacija Z, pa bi v teh časih težko našli posameznika, ki se letos ne bi ukvarjal s podobnimi preizpraševanji. V instrumentalnem komadu let them have the internet je za anksiozno škripajočo atmosfero navdih menda črpala pri ameriškem medijskem teoretiku in kolumnistu Douglasu Rushkoffu, ki iz perspektive poznavalca Silicijeve doline v svojih podkastih nagovarja k bolj humani rabi tehnologije. Na nek način nam dopoveduje, da se moramo upreti kapitalističnim imperativom navidezne povezanosti preko družbenih omrežij, se posvečati drug drugemu ter negovati medsebojne človeške odnose v živo. Vsaj tiste, ki so nam še preostali.

Na drugi strani album ponuja razmisleke o tem, kaj pomeni biti sam, s kakšnim namenom se to dogaja in do kakšnih razsežnosti seže. Temačna synthpop skladba dominique, ki opisuje stanje pretirane - v tem primeru sicer samovoljne in umetniške - samoizolacije, je bila sicer spisana pred dvema letoma in brez kakršnih koli specifičnih namenov. Dokumentiranje lastne izkušnje osamljenosti v besedilu “I’m afraid I’ve forgotten how to talk to anyone else that’s not myself” bo verjetno služilo v uteho vsem tistim, ki se prav zares samoizolirajo in se morda preveč potapljajo v imaginarne svetove, tudi s pomočjo oziroma pod vplivom sodobne tehnologije.

Na koncu koncev je album acts of rebellion predvsem poziv k uporu z vsakodnevnim zagovarjanjem lastne pozicije in skozi medsebojne odnose. Deset skladb albuma se suče nekje med klubskim electro popom, technom in deep housom, kot na primer na pulzirajoči el cielo no es de nadie, na skladbi megapunk, ki najbolj odprto poziva k uporu, se spusti v prikladno mračen post punk, vmes pa se znajde tudi še nekaj instrumentalnih ambientalnih komadov, ki ponujajo trenutke introspekcije. Z zaključno skladbo close v duetu s Heraldom Negrom se album s synthpop glitchem postopoma raztopi v šepetajoče, pomirjujoče zabrise in še enkrat izpostavi idejo povezovanja, še posebej v temnih časih odtujevanja. Čeprav je izdaja lahkó poslušljiva in kratke dolžine, to ni album na prvo žogo, saj ponuja veliko plasti, h katerim se lahko vračamo, in nas v vsesplošni hladni narkozi tehnologije opominja na zavestno izbiro človečnosti.

Ela Minus - they told us it was hard, but they were wrong
Ela Minus - megapunk
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness