EMMANUEL MAILLY: Rodeo Ranger

Samozaložba, 2015

V današnji Tolpi bumov bomo poslušali najnovejši dolgometražec Emmanuela Maillyja, glasbenika francoskega porekla. Sicer po poklicu profesor matematike, se, ko ni treba plačevati računov, v svetu eksperimentalnega komponiranja slišno počuti že kar domačega. Med številnimi projekti, ki jih ima za sabo, lahko najdemo glasbo, narejeno posebej za poslušanje ob branju poezije, glasbo, ustvarjeno kot spremljavo oziroma kot enakovredni partner pri plesnem nastopu, in šele v zadnjih letih glasbo v obliki albumov.

Med bolj obrvi dvigujoče projekte se šteje tudi njegovo sodelovanje s plesalcem Alvinom Tolentinom, s katerim sta nastopala kot dvojec že leta 2008. Zasluge za plodnost te naveze, gre poleg doživetih interpretacij plesnih struktur pripisati, kar se glasbe tiče, predvsem Maillyjevemu navdušenju nad raziskovanjem zvoka. Zvoka, ki se ne ubada s tradicionalnimi pojmi harmonije in akordov nasplošno, temveč  poskuša na bolj senzorični ravni sodelovati s poslušalčevim doživljanjem in interpretacijo slišanega. 

Na precej tematskem albumu Rodeo Ranger lahko slišimo široko paleto zvokov, ponekod preparirane, drugod konvencionalne kitare v kontekstu divjega zahoda. Z nasnemavanjem več kitarskih figur, ki so nato sestavljene v kompozicijo, nemalokrat ustvari občutek, da gre za veččlanski, rahlo post rockovski bend. Ta večplastnost, ki je prisotna pri vsaki skladbi na albumu, je hkrati dober razlog za večkratno pozorno in analitično poslušanje, po drugi strani pa je tudi pogosto povod za nekoliko manj lucidno poslušanje, še posebej, ko se s počasnim preigravanjem približa psihedeliji. Večplastnost na albumu ni prenatrpano zasičena in čeprav se spogleduje s hrupom, zvočne slike nikoli ne zamaže. Nasprotno, večplastnost lahko najdemo v številnih različnih frazah, med katerimi najdemo tako gradnike melodij kot tudi nekakšne oponaševalce prepoznavnih zvokov v kontekstu divjega zahoda. Tako lahko poleg običajnega kitarskega preigravanja poslušamo še imitiranje parnega vlaka, kar se je v zgodnjih blues skladbah pogosto pojavljalo kot priljubljen motiv. Ta in druge upodobitve seveda pomagajo ustvarjati Maillyjevo sliko preteklega sveta, širnih prostranstev zahodne Amerike v času pionirjev. 

Ravnovesje med konkretnim fraziranjem na kitari in eksperimentalnimi zvoki, ki bi se počutili doma v kakšni filmski glasbi, čez celo plato niha. Pri nekaterih skladbah je kontekst jasen, pri drugih, ki bi prav tako kot divji zahod lahko opisovale pot po počasi se odvijajočem tunelu, malo manj. A le, če albuma ne poslušamo v celoti. Od začetka do konca je osredotočen in prijeten potopis po pokrajini minulega obdobja. Upodobljen s pomočjo večinoma kitarskega zvoka, ki je zakoreninjen v bluesu in rocku, česar Emmanuel na plati ne skriva. Nikoli pa ne zaide v klišejske vode in s preostalimi, malo manj stereotipnimi zvoki dodaja vtis, da smo sredi prostranstva, nekje v tuji deželi. A vseeno verjetno v nekem vesternu.