ERGO PHIZMIZ: The PEACOCK

Care in the Community, 2014

V tokratni Tolpi bumov se bomo ukvarjali z angleškim posebnežem, raziskovalcem, multimedijskim umetnikom in nenazadnje, kantavtorjem Ergom Phizmizom, ki tako ali drugače ustvarja že 13 let. V vseh teh letih je pisal opere, igral priredbe komadov od Pet Shop Boys, prek interneta šenkal ogromne količine svojega avtorskega dela in ustvarjal radijske igre. Pred nekaj dnevi je novo poglavje v pestri karieri zapisal z izdajo relativno konvencionalne zbirke pesmi, ki nosi naslov The Peacock in je izšla pri resnično miniaturni založbi Care In The Community.

Izvajalci, ki se kantavtorstva lotijo s cinično distanco, tvegajo izostanek kvalij, ki pri večini poslušalcev predstavljajo ključno privlačnost take glasbe. Črta med plodnim eksperimentiranjem in samozadostnim spajanjem naključnosti je tanka, zato za vsakega Beefhearta in Banharta obstaja tudi kakšen Adam Green. Ergo Phizmiz, ki je tokrat pod našo lupo, s svojo glasbo nenehno stopiclja ravno po razmejitveni liniji. Ko že mislimo, da ga je odneslo predaleč v kičasto igračkanje, nas preseneti z resnično lepo melodijo. In obratno, ko občudujemo njegov pretanjen poklon Beatlom, se kot strela z jasnega v naša ušesa prikrade košček kvazidadaističnega nonsensa.

Phizmiz s svojo kombinacijo kantavtorstva, baročnega popa in cirkuške muzike včasih spominja na Američana Chrisa Garneauja, zanese pa ga tudi v spevno kitariziranje zgodnjega britanskega rokenrola in okrancljanost angleškega folk rocka a la Pentangle. V bistvu je prav presunljivo, kako lahkotno se Phizmiz počuti znotraj preteklih otoških glasbenih tradicij, ki so ga očitno zaznamovale do te mere, da jih tolmači tako namenoma kot tudi podzavestno. Pesmi Consequences in All Fall Down sta prežeti s Kinksi, komad Mandrake pa z zvoki zasedb, kot je Incredible String Band. 

Zvočno podobo plošče zaznamujejo lo-fi kitare in razne klaviature, med drugim čembalo, vse skupaj pa je občasno podprto z rudimentarnimi bobni in harmoniko. Navkljub kolažnosti imamo torej opravka s precej ohlapnim, ne pretirano bogatim zvokom – še najbolj izstopajo overdubi, ki na nekaterih mestih pomagajo sicer solidnemu Phizmizovemu vokalu. Pod črto je The Peacock kar zabavna plošča, ki se ji, navkljub vsemu, uspe postaviti v ravnotežje. Uspešno balansira staro in novo, predvsem pa ji pomanjkanje kvalitet, v katere bi poslušalec čustveno investiral, uspe nadomestiti z dovolj zanimivimi soničnimi strukturami.