Exael: Flowered Knife Shadows

Recenzija izdelka
27. 2. 2021 - 19.00

Soda Gong, 2021

 

Exael, znana tudi kot alter ego Neomi, je skrivnostna ustvarjalka na sodobni ambient in downtempo sceni. O njej oziroma njem nimamo veliko osebnih podatkov, kar je razvidno tudi iz njenega pristopa k ustvarjanju. Njen opus zajema predvsem samosvoje komade s širšega področja eksperimentalne elektronske glasbe, zanje pa je značilno, da se ne ozirajo na vzpostavljene trende. Prihaja iz Wichite v Kansasu, kjer se je že v študentskih letih povezala z lokalno ekipo prijateljev, kot sta Ulla in Pontiac Streator, s katerimi so sintetizirali elektronske teksture. Kolektiv je med letoma 2013 in 2019 svoje delo in dogodke delil po spletni radijski postaji Terry Radio. Trenutno pa Exael s partnerjem Special Guest DJ-jem, ki je prav tako ustvarjalec na sceni alternativne elektronike, živi v Berlinu, kjer je lahko v času lockdowna več časa posvetila ustvarjanju glasbe. Tako je nastal tudi predmet današnje recenzije, album Flowered Knife Shadows, ki je izšel 5. februarja letos.

Plata brez obotavljanja prične na vrhuncu energetičnosti. V prvem komadu, remiksu izvajalca Acid Arab, predstavi bolj klubsko plat projekta. Morda celo najmočnejša kompozicija na albumu iznajdljivo meša različne elektronske odvode. Hitre footwork, juke in jungle ritme združuje z izvirno sintetizirano zvočno paleto v bogati produkciji, nadvse primerni za klubsko plesišče. Drugi komad nastopi kot hiter utripajoč elektro z značilnimi modularnimi zvočnimi učinki. Struktura ponavljajočih se ritmov vsiljuje stresno, zanalašč nadležno vzdušje. Če je industrial techno metaforična zvočna reprezentacija težke kovinske industrije, je lahko ta komad s primerno namigujočim imenom Quikgel z malo domišljije lepa špekulativna zvočna interpretacija nanotehnološke industrije prihodnosti. 

Tretji komad po imenu Boneheaded je najbolj brutalen na plati. Z nalaganjem slojev vztrajno ponavljajočih se nizkotonskih sunkov, praskajočih arpeggiev grozečih visokih frekvenc in vrtečih se vzorcev distorziranih tolkal ustvarja krut, neizprosen podzemeljski ambient. Za poslušalca, ki ni vajen takih zvočnih izletov, je kaotičnost na prvo žogo težko poslušljiva, a vendar mu lahko z nekaj potrpljenja naslika razsežno zvočno paleto. Komad z neznosnim karakterjem končno stokajoče izdahne v zadnjih distorziranih nizkotonskih valovih in se umakne delu albuma z lahkotnejšo atmosfero, ki pa še vedno ohranja značilne disonančne in aritmične poteze. Skoraj brez ozira na prejšnjo silovitost naslednji komadi z enostavnejšimi kompozicijami, ki so pravi kontrast prejšnjemu mletju, privedejo do trkajočih in žuborečih ambientov. Peta skladba Anc si veliko podobnosti deli s produkcijami švedskega producenta Varga, najverjetneje zaradi uporabe podobnih glasbenih sekvencerjev in ritem mašin. Tu se na raznoliki ritmični osnovi razvija tudi melanholična melodija, o kateri pa v ostalih, bolj ritmično zasnovanih pesmih ni sledi. Glasba v drugem delu albuma zaradi sintovskih padov ustvarja na trenutke nostalgične, a pričakovano še vedno napete ambiente, saj jim hitri ritmi ne privoščijo pomiritve in razbremenitve. V zadnjem komadu se edinkrat pojavi hipnotični vokal, katerega besedilo se sarkastično nanaša na uspešnico Simon Says, s tem pa spominja na newageovsko meditativno rutino.

Exael v intervjuju za Xlr8r izda, da se s tem albumom osredotoča na bolj klubsko usmerjen zvok, ki pa je v praksi še vedno daleč od tega. kar bi večina razumela kot klubsko. Pri produkciji ustvarjalka uporablja podobna orodja kot večina elektronskih producentov, vendar je v primerjavi s standardno feelgood klubsko glasbo miselnost pri kompoziciji povsem drugačna. Avanturistični pristop temelji na oblikovanju sintetiziranega zvoka v različnih vlogah, bodisi kot melodični instrument, zvočni učinek ali pa udarci perkusije, ki se ritmično nizajo. Nastala glasba od poslušalca zahteva pozornost, podobno tisti, s katero pristopimo k abstraktnim vizualnim umetniškim delom. Prisluhniti ji moramo aktivno in brez pričakovanj ter pustiti, da nas slojevita zvočna kulisa popelje čez svoj imaginarij. 

Flowered Knife Shadows se umešča v tradicijo eksperimentalne in ambientalne elektronike, ki se ne ravna po žanrskih standardih in pričakovanjih, temveč raziskuje možnosti in ustvarja samosvoje svetove. Morda na trenutke ponuja premalo kreativne virtuoznosti, na primer v skladbah Ko in Fig Jelly, saj nas po vzpostavitvi atmosfere komada ne popeljeta daleč od svoje začetne točke. Zaradi manjšega števila skladb in nerazvitosti omenjenih prehodnih ambientov lahko izdelek daje občutek daljšega EP-ja, ne pa albuma. Nenavaden je tudi vrstni red skladb, saj se glasbenica nizanja loteva obratno od običajnega grajenja vzdušja albuma. Prične z energetičnimi in zapletenimi komadi, konča pa popolnoma razneženo. Vsa ta odstopanja od pričakovanj pričajo o motivaciji avtorice, za katero lahko zanesljivo trdimo, da jo žene užitek pri ustvarjanju in predstavljanju slikovitih zvočnih izkušenj. Zabava in izziv sta v sintetiziranju in kombiniranju zvokov v skladbe ter v njihovem spajanju v koherentno celoto, ki pa vsekakor potrebuje več poslušanj, da jo od bližje spoznamo.

 

*Oddajo je pripravil Gabrielle.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.