FIRE! ORCHESTRA: Enter!

FIRE! ORCHESTRA: Enter!

Recenzija izdelka
8. 6. 2014 - 19.00

Rune Grammofon, 2014

 

Ob pisanju o pričujočem ploščku se človeku zazdi, da tridesetčlanski Fire! Orchestra niso mnogo preveliki le za regularni koncertni oder, marveč so preglomazni tudi za vsak kolikor toliko kritičen popis njihove nove plošče, naslovljene Enter. Vstopi torej, pa čeravno sprva ni povsem jasno, kam točno napotuje ta poziv poslušalcu, ki so mu tla spodnešena že s prvimi hipnotičnimi takti te štiridelne kompozicije.

Preko uvoda čez neohipursko melodijo na klaviaturah pristopi oz. z Jeffersonovim letalom prileti vokal, vreden najboljših let Portisheadov, dostojanstven, tragičen in pompozen. Prispeva ga Mariam Wallentin, lepša polovica dua Wildbirds & Peacedrums, ki v nadaljevanju hipnotično plete besede o osvobajajoči naravi večnih ciklov minevanja in smrti. Tekst je baje spisal veliki muzikant Joe McPhee, epsko pleh orkestracijo in elektronsko cvrčanje, v katero se ovije Mariamin vokal, pa je spisal in zdirigiral Mats Gustafsson, prvi rocker skandinavske jazz scene in nemara ena bolj markantnih osebnosti, ki se v tem času bavijo z nam ljubimi godbami.

Izhodišče pričujočega orkestra, ki smo ga na naših frekvencah pokrivali že ob izidu prvenca in nedavno poslušali tudi v živo posneto ploščo, sta skupaj z Matsom še basist Johan Berthling ter druga polovica omenjenih Wildbirds & Peacedrums, bobnar Andreas Werliin. Kot trio Fire! imajo svoje ime zapisano s klicajem, ki ravno toliko stoji kot napotilo na njihovo glasbo kot na karakter in energijo Matsa, in baje se je razširitev benda pričela po rockersko prozaično. Do konca pijani so v zgodnjih jutranjih urah dobili idejo, da bi v svoj bend povabili vse svoje kolege iz Stockholma. Naslednji dan so, mačku navkljub, res pričeli s klicanjem in iznenada je Fire! postal skoraj tridesetčlanski organizem z mnogimi udi, bohotnim telesom, heterogenim duhom in eno zelo jasno začrtano vizijo, da naj muzika še vedno živi koherenco in zaokroženost tria. Ta matični trio postavi osnove rife, strukture, okvirno kompozicijo, Mats opravlja vse tisto “dirigentsko sranje” kot temu reče, nato pa je na preostalih 25 članih, da se imajo fino in igrajo po svoje.

Kot rečeno, pa je ob poslušanju te glasbe težko izstopiti v popisovanje, saj je že prvi del plošče tako epski in emocionalen, tako hudičevo privlačen, da je nekoliko redundantno vse to pisanje o razpustu omenjenega rockovsko-opernega uvoda v orkestrski ognjeni jazz, v katerem v Matsovi maniri kriči saksofon, okoli njega pa vihra in se prepleta še masivna pleh sekcija, iz katere tu in tam vznikajo abstraktne vokalizacije drugega ženskega vokala orkestra, enkratne Sofie Jernberg. A ko vstopiš z ušesi, se odpre barvita množina zvočnih niti, ki v najboljši maniri velikih jazzovskih orkestrov vihrajo nad čvrsto podlago rockovsko brbotajočega električnega basa in trojne bobnarske baterije. Človek si ne more kaj, da se mu adiktivnost tega benda ne zazdi skorajda preračunljivo pretkana, saj igra na vse prave strune rokenrola, ognjenega jazza, prižnice in noisa.

V slednjega se Fire! Orchestra razpustijo v začetku tretjega dela, ki je kot najmanj rockerski in popoiden segment plošče ključen za reševanje sistema pred prenasičenostjo. Naredi prostor, da se odprejo male točke tišine in da se v počasnem morriconejevskem valovanju orkester na novo vzpostavi v otožne melodije, ki spomnijo na delo Martina Küchna v zasedbi Angels 9, ki so prav nedavno prav tako izdali novo ploščo. Omamno žalostna senzibilnost, ki jo torej verjetno prispeva Kuchen, kakopak tudi član tega orkestra, naplavi v redosled kompozicije atonalna poigravanja Sofijinega vokala in elektronike, ki se v prav kičasto smiselni izpeljavi prevesijo v zadnji del plošče in še en rušilni zamah freejazovsko-hipurske opere. Nanjo bi se skorajda lahko zaplesalo valček, v vsakem primeru pa bi se lahko s taveliko žlico jedlo pivnike ali gobe, ker - kot so že pred časom dejali Jefferson Airplane - feed you head!

Ta katarzični konec njihovega kultnega štikla White Rabbit je na albumu Enter! pravzaprav razvlečen skozi večino plošče, ki iz sekunde v sekundo, iz enega saksofonskega krika v trobentaški unison in naprej v elektronski pršič vseskozi privzdiguje poslušalca v razvlečeno ekstazo, v katero sedaj končno prepuščamo tudi vas, cenjene poslušalke in omiljeni poslušalci.

 

Fire! Orchestra - Enter! Part One
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness