Hailu Mergia: Lala Belu

Awesome Tapes From Africa, 2018

Hailu Mergia je lani maja nastopil na jazz festivalu v Cerknem ... Etiopski muzikant med vrhovi Posočja torej, leta 2017, podobno pravzaprav kot plošča Lala Belu, leta 2018, po vseh letih od njegove mladosti, v centru zanimanja glasbeno bolj pustolovske zahodne javnosti, v Guardianu in na Pitchforku oziroma še kje drugje …

Hailu Mergia torej, izkopani etiopski vodja zasedb, ex-ambiciozni mladi ethio-jazz klaviaturist in harmonikar, ki je z Walias Bandom pretežno v 70-ih letih prejšnjega stoletja najprej jahal prepovedane hotelske pregrehe domače Adis Abebe, etiopske prestolnice in se nato z bendom ambiciozno podal v Ameriko, kjer pa jim veliki met ni uspel … In, ki je nato leta in desetletja ostajal pod radarjem, pa vseeno v svoji, zdaj že youtubeovsko slavni vlogi taksista ves čas naprej in z nujo igral ter ustvarjal …

Lala Belu je njegova prva nova (izdana) solo avtorska muzika po 15 letih - v zanimivem malem triu s Tonyjem Buckom na bobnih in Mikeom Majakowskim na kontrabasu … V tem se ta nova glasba tudi precej razlikuje od posnetkov Walias Banda, katerega prvohodec in vodja je bil Hailu. To je bila večja zasedba, z dodatkom predvsem pihalske/trobilske sekcije, ki se je lepo podala duhu časa s jazzovsko funkoidnimi in soulovskimi ritmičnimi, plesnimi podtoni stkanimi v kombinacije s specifičnimi afriškimi lestvicami. Porezan jazz trio klaviatur v nekaj različnih variantah, bobnov in basa Hailov specifični osebni izraz priredi v prijaznejšega jazzovskim odrom in manjšim festivalom, potovanju in življu v krogotoku aktualnega koncertirajočega kroga. Vendar vsaj sama plošča v tem tudi najde svojo novo pristnost, morda ravno kot kontra pol pristnosti, v bolj eknomični, kasneje celo relativno preprosti, ja … skromnosti.

Če kaj dejansko prebada skozi šest skladb z Lala Belu, je to nepretencioznost, preprostost in zelo zdrava, zmerna ambicija. V tem gre pred gospodom taksistom, ki mu pravijo maestro na klaviaturah, sneti klobuk ali čepico. Iskreno gre z oznako maestro za nevarno približevanje tipičnemu pokroviteljstvu - v samem inštrumentalizmu gospoda Mergie in tudi v aranžmajih na novi plošči namreč ni slutiti tovrstne ekshibicije … Tisto kar pa tu je slišati, je izdelan, v žlahtnost staran glasbeni jezik, ki pa po osebni liniji strica za tipkovnicami prerašča v domala jezik obrti. Jezik predanosti in osnovne glasbeniške etike, ki pravi, da je treba igrati redno, v (skoraj) vseh pogojih, kar se izpod Mergiejevih prstov že skoraj prezlahka sliši. Vendar to so njegova leta, mi pa imamo v glavah noveltyje ali vsaj napredne reči …

Težko bi bilo tej glasbi tudi iskati specifičen čas, magari pretekli ali kot imajo raje – prihodnji, njen čas je namreč čas ne-maestra zunaj soja odrskih luči in glasbeno/žanrsko po genusu ni nič drugače. Šest skladb nas uvede v Hailujevo tipkarsko inštrumentacijo od harmonike, melodike, električnih klaviatur do klavirja … S fino utečenimi, v harmonsko ne strašno pustolovske kompozicije vloženimi solažami in inštrumentalnimi melodičnimi pesemskimi motivi. Predvsem z Buckom za baterijo ta muzika nato pridobi še na ostrejšem zvenu, z ambicijo podobno denimo Tonyjevemu Project Transmit, ki smo ga imeli lepo priložnost videti tudi v Ljubljani v sklopu cikla Defonija ... Sicer v razumljivo stilsko drugačni izrazni, črno-beli african lounge smeri. Ja, pač je tako ... S to ostrino pa se zgodi tudi srečni posredni transfer prej izjavljene skromnosti, ki bi jo v elementarnosti razumeli kot naracijo osebnega, zdaj pa ta postane milo v-mrežena. In če lahko rečemo, hvala, res so Awesome Tapes From Africa in šefe Brian Shimkowitz prav tako … Awe ni tako preprost pojem …