Hania Rani: Ghosts

Gondwana Records, 2023

Nedavno je pri založbi Gondwana Records izšla nova plošča prodorne pianistke in skladateljice Hanne Raniszewske oziroma Hanie Rani, ki si je za novi album Ghosts dovolila več ekperimentalnejših prijemov kot poprej. Njeno delo je v sodobni klavirski glasbi zelo dobro sprejeto in že od svojega debitantskega albuma iz leta 2019 glasbenica preseneča s sposobnostjo premikanja lastnih meja in prefinjenostjo premikanja vzdolž črno-belih tipk.

Glasbenica je odraščala na Poljskem, kjer je od sedmega leta pridobivala klasično izobrazbo. To izpopolnjevanje v izvajanju del iz tradicije klasične glasbe je trajalo dve desetletji in se je v Raniszewski tako močno usidralo, da zdaj pripomni, kako se, četudi bi si tega morda želela, marsičesa težko odvadi. V tem težkem nahrbtniku, kakor je skupek navad iz klasične glasbe enkrat sama poimenovala, pa nosi tudi mnogo znanja, kar skupaj z osebnostno vrlino vztrajnosti glasbenici omogoča suvereno raziskovanje lastnega izraza.

Glasba / RŠ intervju

HANIA RANI

Pred koncertom v Kinu Šiška v okviru Piano Day 2019 se pogovarjamo s poljsko pianistko

Andrej Pervanje

 / 27. 3. 2019

Ko se je pred leti poglobila v popularno glasbo, jo je presenetila kompleksnost, ki jo včasih premorejo pop komadi. Hania je v tej muziki zaznala tudi posebno napetost, h kateri zdaj stremijo nekatere njene kompozicije. Od prve cedejke z Beethovnovimi sonatami, ki jo je prejela v dar kot deklica, in nato do občudovanja Chopinovih mojstrovin so se ji obzorja širila še v druga tokovja klavirske glasbe. Navdihuje jo denimo delo Nilsa Frahma in Agnes Obel, hkrati pa se rada zateka k poslušanju elektronske glasbe, predvsem ambientale in techna. Postopno širjenje področja muzike, h kateri pristopa kot poslušalka, se ob njeni želji po iskanju novih možnosti izražanja odraža v glasbi, ki jo Rani ustvarja.

Leta 2016 se je podala v solo projekt in pripravljala ploščo, ki bi zajemala to, kar ji je v glasbi ljubo početi, kar se je kasneje znašlo v ploščku z naslovom Home. Srečanje s producentom Bergurjem Þórissonom, ki ji je ponudil pomoč pri snemanju, jo je preusmerilo in jo zvabilo v Reykjavik, kjer je v Bergurjevem studiu posnela splet klavirskih solo del. Ta so izšla na prvencu Esja, poimenovanem po islandski gori. Album Esja je zgoščeno in poetično neoklasično delo, ki kljub na videz skromnejši zasnovi slika razkošne krajine ter izkazuje skladateljičino spretnost komponiranja in navsezadnje izvajanja.

Tokratno izdajo zaznamuje avtoričin drznejši, s sintetizatorji podkrepljen pristop in njeno miselno sprehajanje po svetu duhov. Izkušnja dvomesečne rezidence v švicarskih gorah, kjer je slišala lokalne povedke o duhovih in zapuščenih stavbah, je na plošči reflektirana skozi razmišljanje o smrti. Tudi sicer Ghosts preveva neubesedljiva skrivnostnost, ki je izrazita v uvodni skladbi Oltre Terra, nadalje pa pomalo seva še iz drugih posameznih skladb. Pred počasi odvijajočim se šepetajočim komadom Whispering House nastopi A Day in Never, v katerem nas zaobjame za Rani značilno pulzirajoče tkanje, ki se razžari tudi v skladbi Thin Line in elektronsko podkrepljenem brezčasnem popotovanju z naslovom Komeda.

Na tretjem solističnem albumu je bolj kot doslej v ospredju vokal glasbenice, tanek in čist, izpevajoč ponavljajoče se kosce besedila, obenem pa tokratna plošča gradi na nekoliko bolj senzacionalističnem zvočenju vzhajajoče kantavtorice in sloni na dodelanih pop kompozicijah. Rani je moči združila še z Ólafurjem Arnaldsom, Patrickom Watsonom in Duncanom Bellamyjem, ki kot gostje prispevajo k še enemu glasbeničinemu odmevnemu albumu.

Skozi ustvarjanje Hania Rani razmišlja o prostorih, njena muzika pa se razprostira čez venomer širša področja. Poslušanje njenih dosedanjih solističnih plošč razgrinja vse bolj razgibano pokrajino. Z vsakim novim albumom nas vabi na neuhojene poti in nam odpira svoja notranja brezpotja.