Heihaizi: s/t + XL Life: The Boogie Down South
Zdi se, kot da smo se pravkar spotaknili ob novo leto, hardcore pa že smelo nadaljuje svoj novi pisani val eksperimentacije. Stilistična obzorja hardcora se drastično širijo z bendi, kot so Cruel Hand, Angel Dust in nedavno za tri gremije nominirani Turnstile. Ob takšnih večjih stilskih premikih svežina žanr revitalizira in zaseje seme istomislečim glasbenikom o vsem, kar je še mogoče. Nedvomno je pokrajina zrela za morje navdihov ter odstopanj v hardcoru in izkupiček te žetve lahko uživamo na dveh izdajah, ki jima namenjamo ušesa v tokratni Tolpi bumov. Začeli bomo z zagrebškim brzostrelnim punk duom Heihaizi, ki je pri nemški založbi Turbo Discos izdal samonaslovljeni prvenec, zaključili pa bomo s težko pričakovano plato The Boogie Down South valižanskih XL Life, ki je izšla pri Venn Records.
Heihaizi: s/t (Turbo Discos, 2023)
Navidezno morda malo obskurni duo Heihaizi pravzaprav ni povsem nova zasedba, sestavljata jo namreč dva člana Doomtown Records varovancev EkeBuba, brzostrelke, ki je z neizprosno pankčino pred nekaj leti očarala tako ex-yu kleti kot ameriške dvorane čez lužo. To se na samonaslovljenem prvorojencu tudi sliši, zadeva je neizprosno hitra in komadi bijejo večno bitko s tisto grozovito dvominutno dolžino komada. Nič drugače kot v prejšnji zasedbi naše uhlje spet oblegajo zgolj bridka kitara in hidravlično odskočni bobni.
Vsekakor pa hitrost ni vse, kar plošča ponuja, predvsem je njeno vodilo nekakšna nerazredčena zabava. Zagrebčana se tesno naslanjata na temelje hardcora, hkrati pa v svojo žanrsko zmes primešata nekakšen MTV-jevski hiphop šarm, nazadnje konkretno utelešen še v začetnih, bolj crossovskih koreninah Beastie Boysov.
Teksti so čista zajebancija, vendar pa vseeno zadenejo prav tisti nivo nalezljivosti, ob katerem ne ubežimo headbenganju, medtem ko Hrvata bevskata o promiskuitetnih babicah. Prva izdaja Heihaizi je neizpodbiten spomin na preprostejše čase predrkavanja skejtrskih špilov na sedaj že kao starih konzolah in je hkrati svež veter inovativnega hardcora, vreden hvale zunaj lokalnega okolja. S prehodom k nemški založbi Turbo Discos se glasbenikoma najverjetneje obeta enak uspeh kot z njunim prvim projektom.
XL Life: The Boogie Down South (Venn Records, 2023)
Novi vetrič prinašajo štirje dečki iz Cardiffa, ki po lastnih besedah sestavljajo šport punk zasedbo XL Life. Pri londonski punk in elektronski založbi Venn Records so namreč končno, po dveh letih kaljenja singlov, izdali svoj polnomastni prvenec The Boogie Down South.
Bend sestavljajo kitarist Lewis Newbrook, basist Khalid Awan Khan, bobnar Jasper Gaskin in Philipos Davies oziroma Traxx, tudi vokalist sedaj žal že propadlega grime punk ansambla Astroid Boys. Bend, ki je nastal in hkrati razpadel iz zajebantske sle po manifestiranju unikatne izkušnje življenja v Walesu in Združenem kraljestvu v hardcore. Traxx je skušal to vizijo prenesti tudi v kontekst XL Lifa, vendar tokrat veliko resneje – in rezultat je golo razgaljen spust v zlorabe, zlomljene domove in nasilne vzorce.
Album The Boogie Down South naj bi izšel že lani. Bend je naznanil singel Baby Steps, s katerim so v starodavni tradiciji opevanja inkrementalnih pozitivnosti začrtali smer albuma. Ideja za albumom je bila vselej pozitivna, a ravno ta pozitiva ne bi bila slišana, dokler se temni XL dnevi ne zaključijo popolnoma. Člani XL Life tako raje izdajo duha dvigajočo muziko, ko se počutijo tega sposobni, kot pa da drvijo naprej k nesreči z nečim morbidnim. Otroški koraki pač.
The Boogie Down South je zavidljivo dobra kombinacija tesnih tempov in plešočega groova. Traxx svoj značilni vokal vleče in drobi v mnogotere kontekste, kot sta denimo rap in govorjena beseda, brez izgube jedkega karakterja debelomastnega naglasa. Ikonično bevskanje je skozi ploščo vseprisotno, a je vseskozi tudi razbito z dinamičnimi efekti in repeticijo. Komad Gray Place je šolski primer tega. Vokali v stilu Idles intenzivno naraščajo v računalniško generirane grimovske odmeve, vse skupaj pa podpira neizmerno zabavna starošolska punk podlaga. V nasprotju s tem je otvoritveni štikelc Shout preprostejši, a s svojo smooth jazz podlago v prvo vrsto postavi čustveno ranljivost, ki sicer hrupnemu albumu doda nek intimni čar.
XL Life pomeni extra large life in predstavlja nekakšen etos valižanskih hardcorašev. Opevajo življenje, polno samozavesti in piljenja lastnih nepopolnosti. Hodijo po tankem robu tako nebrzdane jeze kot čustvene ranljivosti in plošča The Boogie Down South je lekcija o vztrajnosti. Živeti neko življenje, večje od posamičnega jaza, je navsezadnje eno plemenitejših stremenj, ki zahteva večno samokritiko in gromozansko slo po premagovanju stagnacije. The Boogie Down South je surov ter čustven poskus ozvočenja mirijade tegob članov XL Life, ki skuša zajeti to neverjetno vztrajnost obstoja in nas pusti polne upanja.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj