HOMEBOY SANDMAN: HALLWAYS

Stones Throw, 2014

Newyorški rimoklepač Homeboy Sandman, ki se je pred tremi desetletji in pol rodil kot Angel Del Villar II, je v začetku septembra izdal svojo peto dolgometražno ploščo in drugo za kalifornijsko založbo Stones Throw, ki ima pod svojim okriljem tudi Madliba, Dâm-Funka, Guilty Simpsona in Jonwayna. S ploščo Hallways Homeboy Sandman nadaljuje zmagovalno serijo, ki jo je pred dvema letoma začel s prejšnjo celovečerko First Of A Living Breed, potem pa dopolnil s tremi kratkimi ploščami, All That I Hold Dear, Kool Herc: Fertile Crescent in White Sands. Na vsakem od treh EP-jev je sodeloval z enim producentom in pokazal, da se dobro znajde na raznolikih beatih, predvsem pa, da ima resnično dober okus za podlage. Vemo, da si prav s spretnim izbiranjem beatov nemalo pljuvačev zgradi uspešne kariere, a o čem takem Homeboyu Sandmanu niti ni potrebno razmišljati. Instrumentalna plat nove plošče je sicer spet na zelo visokem nivoju, a Sand šov ukrade že s svojim več kot spretnim rimanjem. 

Gre za tehnično dovršenega rapperja, ki obožuje večzložne, naložene rime, poigravanje z enakoglasnicami in metaforami ter raziskovanje različnih flowov, melodij in kadenc. Hkrati je kot tekstopisec zanimiv zaradi svoje heterogenosti – lahkotnejše teme pogosto alternira s conscious rapom, osebne zgodbe pa z bolj formalističnimi, rappersko larpurlartističnimi štiklci. Njegove intertekstualne reference so relativno vsakdanje, a vseeno skulirane, predvsem pa sveže. Z aludiranjem na prejšnje zgodbe in s sprotnim komentiranjem verzov nas povleče globlje v svoj svet, ki ga tokrat sooblikujejo indie filmi, pešačenje po mestu in Toni Kukoč.

Hallways je plošča, s katero se Homeboy Sandman še močneje namesti pri samem vrhu seznama besednih obrtnikov, ki delajo hip hop glasbo za drugo desetletje 21. stoletja, ne da bi pri tem pozabil na korenine svojega žanra. Otvoritveni komad 1, 2, 3 je shout out Mos Defu in Talibu Kweliju, naložen na malce dobrega starega Philipa Glassa, proti koncu plate pa Sand besediči kar na glasbo nizozemskega minimalističnega skladatelja Jozefa van Wissema. V pesmi America, The Beautiful h komentiranju aktualnega stanja v Združenih državah Amerike pristopi z nove perspektive, Jonwayne pa ga podpre s svojim res odličnim oglatim soulom. Refugee je skorajda klasični boom bap, Heaven Too spominja na stvari, ki jih v zadnjem času delajo na Mello Music Group, Problems pa je komad, zgrajen okoli razpuščenega prostega asociiranja. Izstopa še pesem Stroll, ki Homeboya Sandmana predstavlja v njegovi najbolj vsakdanji, ležerni in hkrati pozitivni obliki, v kateri prideta najbolj do izraza njegova človeškost in toplina, ki ju v današnjem rapu prepogosto pogrešamo. 

Skratka, s ploščo Hallways Homeboy Sandman le še nadgrajuje svoj bogat katalog. Konsistenca njegove diskografije je še bolj impresivna, ko se spomnimo na njegovo produktivnost, ki nam vsakih nekaj mesecev omogoča poslušanje nove muzike. Gre za enega najboljših klepetačev ta trenutek, ki ga bomo z veseljem spremljali tudi v prihodnje.