Itasca: Imitation of War
Paradise of Bachelors, 2024
Projekt Itasca glasbenice Kayle Cohen je po nekaj letih zatišja zacvetel v svežih tonih. Eteričen vokal in sanjavo poigravanje s kitarskimi strunami smo sicer slišale že na prejšnjih izdelkih. Denimo na dobro sprejeti plošči Spring iz leta 2019 z vizualno preprosto in zapomnljivo naslovnico, na kateri Kayla z eno roko v žepu in obuta v cokle stoji prislonjena na grobo ometan zid nizke stavbe. S fotografije vejejo občutki topline, prepišnosti, miru in tudi vsaj malenkostnega avtoričinega nelagodja, k čemur prispeva namrščen izraz na njenem obrazu. Kantavtorica se je dolgo spopadala s tremo pred nastopanjem, glede katere pa meni, da ji jo je v zadnjem času uspelo preseči. Spremenila pa se ni le Itascina prezenca. Nova plošča v marsičem izkazuje preobrazbo in dozorevanje glasbenice, predvsem osebno – s tem, ko je lastna spoznanja o ljubezni, iskanju navdiha, samorefleksiji in še čem pretočila v besedila. Obdobje nastajanja nove plošče Imitation of War je bil čas zaprtja zaradi epidemije leta 2020, ko se je Kayla intenzivno posvečala muziciranju, predvsem pa raziskovanju medčloveških odnosov.
Naslov pričujočega albuma se z omembo vojne v naših mislih sprva poveže z geopolitiko, a se je v vsebini pravzaprav ne dotika kaj več od tega, kolikor Kayla o sebi meni, da je politična. Z Imitacijo vojne avtorica izpostavlja predvsem ponavljajoče se vzorce človeškega delovanja, ki se jih morda niti ne zavedamo, a so tako močno prisotni v naših življenjih, da jih utelešamo in po njih vedno znova delujemo. Na to jo je sprva opomnil prizor iz filma Érica Rohmerja, v katerem glavna protagonista razpravljata o svojem odnosu. Šele kasneje se je v prijateljskem pogovoru s temi občutki pomešal koncept imitiranja. Ta naj bi predstavljal prej omenjeno reproduciranje specifičnih vzorcev, s katerimi drugim sporočamo, kaj čutimo – posnemamo bodisi vojno ali mir.
Album otvori skladba Milk, ki nas s svojim blagozvočjem kmalu po začetku potegne v zamaknjenost, razodene pa tudi, kaj je Itasca počela v zatišju po predzadnji plošči. Akustično kitaro je zamenjala za Gibsonov električni model SG iz leta 1971, kar je močno vplivalo na njeno igranje in kitarski zven postavilo v ospredje. To je tisti zvok, ki v marsikom vzbudi občutek brezčasnosti neskončnega poletja, avtorica komada pa je vanj vpletla simboliko oziranja v lastno notrino. Mestoma igrivo melodijo je spletla s čutnim prepevanjem, odpetim povsem brez napora.
Lastnosti Kaylinega glasu povsem zaznamujejo njen izraz. Glasbeničino posebno zmožnost brezskrbnega pripovedovanja in pridušenega vokaliziranja lahko občudujemo na vseh dosedanjih albumih, Imitation of War pa pozornost poslušalke povsem prevzame. Posede jo v udoben položaj ali pa jo zvabi k premikanju – k temu nas denimo vodi pesem Dancing Woman. Zadene jo kot drugačna, odločnejša in mogočnejša Itasca. In nato je tu še vešče dotikanje strun, mogoče najizraziteje v solističnih pejsažih znotraj posameznih skladb ali pa kot preprost in izčiščen kontrast v enominutnem inštrumentalnem delu s preprostim naslovom Interlude, ki spomni na srednjeveško glasbo. Itasco si lahko tako zamislimo kot katero od oksitanskih trobairitz oziroma trubadurk.
Album, ki se mu posvečamo, je mejnik projekta Itasca in jasno izžareva udobje vodilne glasbenice v lastnem umetniškem izrazu. Skladba, ki jo je Kayla izbrala za naslovno, z abstraktnimi prizori opeva ustvarjalni proces, ki ga poveže z lovom na muzo. Imitation of War razpre možnost, da se skozi njeno in nam lastno ranljivost približamo ustvarjalki. Vsakršni poskusi razumevanja in poglabljanja, ki nam jih to morda sproža, pa so pospremljeni z nadvse svetlo, skorajda lahkotno muziko, ki opomni, da lahko vedno najdemo razloge za razblinjanje resnobnosti in vnašanje sproščenosti v svoj vsakdan. Na to nas napeljuje srčika plošče, ki je tudi njen najdaljši del, komad Easy Spirit. Popelje nas nekam, kjer si, prav kakor poje Kayla, zamrmramo: prišla sem kot otrok, v iskanju sladkega, drži me mavrica.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj