Jack White: Blunderbuss

Third Man, 2012

Ko so razpadli The White Stripes, je bilo pričakovati, da bo Jack White prej ali slej objavil solistični album. A se mu s tem ni mudilo. Jack, rojen leta 1975 kot John Anthony Gillis, se je najprej posvetil igranju s frendi v rock zasedbi The Raconteurs, potem se je podal v rockovsko alkimijo z zasedbo The Dead Weather, v kateri je pel duete z Allison Mosshart iz The Kills, vmes je produciral legendarne rockovske izvajalce, zagnal je tudi založbo Third Man Records, preko katere širi nove, žanrovsko neomejene zvoke, in je v Nashvillu začel prirejati odmevne glasbene dogodke. Kaže, da je glasbenik, ki je eden najbolj prepoznavnih avtorjev zadnjih deset let, čakal na pravi trenutek, da zbere dovolj intimnih pesmi, s katerimi lahko stopi na oder kot solistični izvajalec Jack White.

Album Blunderbuss je zbirka stilsko raznovrstnih skladb, ki jih združuje tema zavrnjene ljubezni, v kateri Jack še posebej dobro plava. To je gradivo, s katerim se Jack White dotika nekaterih znanih trenutkov svojega dosedanjega ustvarjanja ter si kot samostojni glasbenik odpira vrata nadaljnjega razvoja v razne smeri. Blunderbuss kot trubadurski album za 21. stoletje je producentsko in aranžmajsko dodelan do potankosti z Whiteovim dobro znanim občutkom za bogat, mestoma tudi kičast zvok, ki vendarle nikoli ne gre v čezmernost.

Na albumu Blunderbuss je delež čistega rock'n'rolla najmanjši. Sixteen Saltines je skladba, ki sodi v tipični stilski okvir zgodnjih The White Stripes. In tu se konča neposredna garažna izkušnja. Priredba r'n'b klasike I'm Shakin' je postavljena pod neko kabaretsko luč in ritmično odstopa od znane forme. Rock'n'roll slogu je blizu še skladba Freedom at 21, ki z repetitivnim ostrim in kratkim rifom poudarja vzdušje psihoze. Najbolj privlačen del albuma je sklop pesmi, ki so folkersko obarvane in položene na mehki funk ritem. Med temi je uvodna Missing Pieces, ki se zelo lepo razvija in resnično raste z vsakim poslušanjem, predvsem pa Trash Tongue Talker, honky tonk klavirska skladba, v kateri Jackov vokal prav lepo in zelo svobodno zavibrira. Tovrstna melodičnost in zanosno petje se prenašata tudi v zapomljivo in igrivo country rock pesmico Hip (Eponymous) Poor Boy. Tretji sklop pesmi lahko opredelimo kot klavirske balade in med temi so I Guess I Should Go To Sleep, ki jo krasijo čudovite klavirske linije in je med vsemi pesmimi najbližje moderni interpretaciji tradicionalne ameriške folk pesmi, tu so tudi naslovna Blunderbuss, baročna Weep Themselves to Sleep ter konec koncev gospelovsko obarvani prvi singel Love Interruption. Zaključek albuma je kontemplativen in progresivno psihadeličen, s skladbami On and On and On ter Take Me With You When You Go, v kateri na ritmu poskočnega valčka blesti violina, ki se združi z zafuzirano kitaro v prog rock zaključku.

Blunderbuss je album, bogat z dobrimi pesmimi in dodelanimi aranžmaji,  avtorsko zanesljiv, četudi pevsko dokaj zadržan in vendarle konkreten prvi korak v Jackovi solistični karieri, ki bo zelo verjetno prinesla obilico finih glasbenih doživetij.