JESU/SUN KIL MOON: Jesu/Sun Kil Moon

Caldo Verde / Rough Trade, 2016

Pozdravljeni v nedeljski oddaji Tolpa bumov, ki jo drevi namenjamo enemu izmed famoznejših letošnjih sodelovanj. Na albumu sta svoje elegične, kdaj pa tudi odkrito kljubovalne življenjske nazore prepletla notorično čemerni Mark Kozelek in puščobno odmaknjeni Justin Broadrick. Svoje sedaj že dolgoletno prijateljstvo sta letos namreč obeležila na kar uro in dvajset minut dolgi plošči, ki je izšla pod okriljem založb Caldo Verde in Rough Trade. V podlagi oddaje že poslušamo komad Carondelet, ki je sicer drugi na seznamu skladb pričujočega albuma, preden pa prisluhnemo še ostalim izbranim komadom, namenimo tej kolaboraciji še nekaj besed. 
 
Glavnih protagonistov ne bomo prav posebej predstavljali, saj sta tako Kozelek kot Broadrick v zadnjih dvajsetih letih ustvarila kupe samosvoje glasbe, ki je njune osebne svetove približala zelo zvestim in dojemljivim publikam. Kozelekovo občinstvo denimo tako spremlja vse od njegovih verjetno nepotrebno koleričnih odzivov na nekatera dogajanja z glasbene scene do njegovih skrajno intimnih popisovanj lastnih izkušenj. Kozelek pri tem nima prave mere za to, kaj se spodobi, poleg tega pa ne zna nikomur ostati ničesar dolžan, sploh kritik, psovanj in drugih političnih nekorektnosti ne. A verjetno bi lahko precej manj glasbe poslušali povsem mirne duše, če bi jo izbirali le na podlagi merila, da njeni ustvarjalci navzven ne smejo delovati kot kreteni. 

Čez Kozelekovo javno podobo se je do mehkejših delov uspelo prebiti Broadricku, ki prav tako že več kot dve desetletji deluje na polju agresivnejših muzik, nenaklonjenih stanju sveta in človeka, kljub temu pa se Broadrick ravno z Jesu dotika krhkejših predelov sebe. Glasba Jesu je, bodimo pošteni, aranžmajsko precej skromna, a v smislu ekspresivnih in instrumentalnih plastenj ter žanrskih razponov na tej plošči vendarle zelo bogata in poglobljena. Omenjena dihotomija na zvočni ravni pričujoče plošče, na kateri je v instrumentalnem smislu precej v ospredju Broadrickova shoegazerska rahlo umazana razglašenost, deluje še posebej svojevrstno kontrastno. 

Ne bi se namreč dalo reči, da se glasbene in pripovedne ideje obeh protagonistov med sabo kar lahkotno spajajo, ravno nasprotno: Kozelekovo raznovrstno pripovedništvo večino albuma stoji v trmastem nasprotju z dostikrat že osladno Broadrickovo nazobčano repetitivnostjo in subtilnostjo. Zdi se, kot da oba na tej skupni plošči še vedno ružita bolj ali manj po svoje; na trenutke deluje, kot da sploh nista iz istega filma, a hkrati ta končni dialog oba skupaj prerašča in se vzpostavlja kot nekaj svojega. Pri tem je morda najbolj omembe vredno to, da v desetih komadih s skupne plošče odpade precej tesnobe, ki ju ta glasbena samorastnika že več kot dve desetletji vlečeta skozi svoja glasbena opusa. Namesto tega se srečamo zlasti z nepretenciozno lomljivostjo in svežo romantično slikovitostjo.

K temu pripomorejo tudi ostali gosti na tem albumu. Predzadnji komad Exodus denimo nosi značilni zvočni pečat članov zasedbe Low, sicer pa se na plošči zvrstijo tudi Will Oldham, Rachel Goswell iz zasedbe Slowdive in Isaac Brock iz Modest Mouse. Sodelovanje Jesu in Sun Kil Moon ima tako za rezultat ploščo, ki je izrazito osebna, izkustvena, marsikdo bi verjetno rekel, da celo banalna. A z nje gre vendarle razbrati svojevrsten poskus umeščanja sebe v vsakdanjik in vsakdanjika v nekaj večjega. 

Kdo bi si mislil, da bomo Kozeleka, ki med drugim slovi po tem, da je nemogoče najti fotografijo, na kateri bi se smejal, na koncu te recenzije razglašali za malo verjetnega romantika. A vendarle se nam v tokratni navezi z Jesu in gostujočimi glasbeniki skupaj s svojimi še vedno pikantnimi vpogledi v vsakdan ob vsem svojem cinizmu pokaže tudi in zlasti tak. Morda bi šli predaleč, če bi rekli, da gre za lahkotno poslušanje, a nedvomno oba pregovorna težaka na skupni plošči zvenita manj zahtevno in tršato kot na večini svojih samostojnih izdaj.