KING KHAN & THE SHRINES: Idle No More

Merge, 2013

Po šestih letih diskografskega spanca s skupino The Shrines se King Khan, multikulturni, transžanrski showman indijskega rodu, kanadskega državljanstva in berlinskega prebivališča, vrača v psihedelično garažno soulovsko akcijo z albumom Idle No More, ki prinaša dvanajst avtorskih skladb, ki zvenijo brezčasno, avtentično in energično. Kljub temu da album nosi naslov Idle No More po imenu kanadske okoljevarstvene aktivistične skupine, kar daje sporočilu plošče določen politični ton, in da v skladbi Yes I Can’t kritično obravnavajo dosedanje delo Obamove vlade, je Idle No More predvsem dobra psihedelično garažerska folk soul zabava, ki enakomerno utripa skozi vseh dvanajst skladb. Bend ima ritem, ima zvok, ima samosvoj koncept, ponujajo dober špil in izvajajo glasbo z veliko energije. Idle No More je konkretno trdna rock’n’soul plošča, ki jo na višjo raven glasbenega in izvajalskega doživetja poganja predvsem izredno aktivna in razgibana pihalna sekcija, ki s svojim prispevkom bogati sleherno pesem.

Album odpira pesem Born To Die, leteči psihedelični soulič, ampak album zares dobi polno bravo v naslednji Bite My Tongue, kjer se ritem sekcija s poudarjenim in domiselnim basom, ki vseskozi lepo poskakuje, romantično navezuje na mavrične barve pihalne sekcije. Thorn In My Pride je popistično kičasta v mejah dobrega okusa z godalnim uvodom, ritem je med northern soulom in južnjaško soulovsko revijo, in tudi v naslednji Luckiest Man so veselo razposajeni, žur pa tu delajo klaviaturice. Better Luck Next Time je še en hiter, romper stomper soul rave-on komad pred počasnim premorom v gotsko zveneči Darkness v slogu Screamin’ Jay Hawkinsa. Pray For Lil je še bolj ambiciozna balada z bogatim aranžmajem in izbranimi kitarskimi linijami. Bad Boy zveni kot sopotnica kultne pesmi Stonesov I’m Free. So Wild je podobna zvokom zgodnjih posnetkov avstralske punk soul rock zasedbe The Saints, Yes I Can’t pa je izvrstna interpretacija zlatih sixties garaž folk singlov z vzneseno komunikacijo med osrednjim in spremljevalnimi vokali. Predzadnja I Got Made, v kateri je v miksu puščenega več prostora za Khanov vokalov, prinaša najbolj prepričljivo in spontano vokalno izvedbo. Zaključna Of Madness I Dream se začne kot New Orleans jazz party in se nadaljuje v sproščeno kalifornijsko surfersko hipijaško psihadelijo, ki bi jo lahko podpisali tudi The Beach Boys.

“Živim za današnji dan, zato ker se jutri vedno zdi tako daleč,” poje Arish Ahmad Khan v skladbi I Got Made. Album Idle No More prenaša tovrsten občutek osredotočenosti na moment. Je dinamičen, prožen in všečen album skupine, ki globinsko razume rock’n’roll glasbo in k izvedbi pristopa ustvarjalno, z veliko strasti in veliko samozavesti.