Lee Scott: There is a Reason for Everything

blah records, 2023

Producent, glasbenik in od leta 2021 tudi avtor prvega romana, Lee Scott, se že leta potika po angleški hiphop sceni. Od leta 2005 je na londonski sceni začel glasbo ustvarjati tudi kot član skupine Cult of the Damned, predhodno znane kot Children of the Damned. Kasneje je kot producent začel sodelovati tako z britanskimi kot ameriškimi hiphop glasbeniki in z leti vzpostavil dosleden stil pogosto satiričnih družbeno-političnih besedil, podloženih s počasnejšimi ritmi trip hopa.

Gruvaški optimistični žarki uvodne skladbe plošče There is a Reason for Everything hitro zastrejo črni oblaki dimnikov runcornških tovarn. Glasbenikovo domače mesto je bilo leta znano po industriji in tovarniškem pristanišču. Prebivalci mesta se skozi dneve prebijajo v meglici globokih podočnjakov, otopelih možganov in povešenih glav, ki strmijo v umazani beton. Vsaj tako nam Scott v skoraj bitniškem zamaknjenju naslika podobo nehvaležne okolice.

Počasni ritmi brnečih bas linij držijo v pesti element monotonosti. Ta spominja na repetitivno delo v pristaniškem skladišču, ki z groteskno dolgočasnostjo počasi mrtviči um. Tako je tudi Scottovo podajanje vsebine ujeto v vseprisoten podton jeze. V lucidnem stanju se besede vijejo okrog počasi razvijajočega se iskanja smisla v svetu, ki ga ves čas spremlja dobra mera obupa. Manifestiran v grozljivi pasivnosti in lenobnem ritmu album prevzema atmosfero, ki je že prerasla melanholijo. Zdaj se čezenj razteza nekakšna koprneča zmes jeze in otopelosti. 

Kot je za današnje podtalne vode rapa pogost pojav, se je tudi Scottov liricizem pogosto končal v šalah. Humorističen ton pa se je zdaj preobrazil v nekaj veliko grenkejšega. Vsak nasmeh, ki ga besedilo izvleče, nosi v sebi nekaj grenkobe, smešnost namreč Scott ohranja le še v posmehu nad absurdnostjo človeškega obstoja. Zametke teh temačnejših stilskih odločitev lahko deloma pripišemo vplivu dolgoletnega sodelovanja v skupini Cult of the Damned. Morda bolj nenavadna pa je zagotovo močna idejna paralela med novim albumom in leta 2021 izdano knjigo Swan Songs.

Glasba / RŠ intervju

HOMEBOY SANDMAN

Pogovor s klepetačem iz Queensa v New Yorku

Jaka Bulc

 / 30. 11. 2016

V ritmični shemi primerjavo najdemo denimo nekje v bližini Homeboya Sandmana. Obema vladata asonanca in offbeat rapanje. Besedovanja prevzemajo drugačen ritem in poudarke kot podlaga, hkrati pa oba v refrenih najdeta tisto stično točko sinhronizacije. Čeprav jima lahko pripišemo asonanco, pa se ta pri Scottu zadržuje zares le v samem koncu verzov in s tem poglablja neskladnost z inštrumentacijo. Ob minimalističnih odvodih na albumu to dovoljuje ohranjanje jazzovskega duha in obvaruje glasbo pred padcem v brezno dolgočasnosti. Na drugi strani pa namerna zgrešenja v poudarkih obvozijo tudi akcente v idejah in zgodbah, ki jih glasbenik skuša izpostaviti. Sporočilnost se zato, kljub ritmični razslojenosti, na trenutke zlepi z ozadjem in izgubi središčno vlogo. 

Refreni kot stičišča sinhronih ritmov postanejo gojišča začetno opuščene svetlobe. Klasični gruvi ritmi 90. let z neprekinjenim tokom činel in občasnim vskokom saksofona dvigajo energijo albuma. V ozadje se razdrobljeno prikrade skoraj pravljično, morda psihedelično zvončkljanje, ki namuguje na optimizem. Vendar pa nam Scott skozi album sporoča, da se prav s tem bori. Z besedami »I haven't seen you in church lately« se začne pesem Long Gone Johnny. Dobra vera v božansko kavzalnost je opuščena, konec iskanja utehe v religiji pa zaznamuje obrat v bolj enostaven, minimalističen odsek albuma.

Goli zven plasti je enostaven in se vije tudi v idejah albuma. Glasbenik se zateka k brezbrižnosti, v kateri poskuša živeti v simbiozi z zlom okkrog sebe. Vendar načrt hitro propade, ko se odprejo globlja filozofska vprašanja o pogojih človeškega obstoja. Vprašanja o času in preživetju, o človeški izkušnji spominjajo na zgodnje dni skupine CYNE. Vendar v Scottovem svetu težko najdemo prostor za takšne abstrakcije. S perspektive politika nam pripoveduje o osredotočenosti na materialnost, medtem ko se vprašanje o ljubezni vedno bolj distorzirano izteka v ozadje. Pesem Dole Jelly Pot se tako brezšivno razkraja v lepljenko družbeno-političnih razmislekov. 

Konec album najde v nekakšni vmesnosti med prežvečenima ekstremoma. Blaženi ignoranci in popolni teoretizaciji. V prepoznavanju končno leži pomirjenost z neizbežnostjo frustracije nad človeško vrsto. Vendar jazzovski pridih in skoraj psihedelični efekti v ozadju morda namignejo na glasbenikovo domnevno spiritualnost. 

There is a Reason for Everything v kratkem intervalu petindvajsetih minut predstavi široko in hkrati intimno debato o pomenu glasbenikovega življenja in človeškega obstoja nasploh. Kolaž izsekov iz filmov in skitov tako z lopato v roki koplje v poskusu doseganja miselne in čustvene globine, pri čemer sta obe zaviti v debelo plast ironije in cinizma. Neizprosna namenskost prav vsega se morda albumu na trenutke izmika. Vendarle je z vrhuncem v svoji prozi Lee Scott vnovič izdal album, ki je vreden poslušanja.