Low: HEY WHAT

Recenzija izdelka
25. 9. 2021 - 19.00

Sub Pop, 2021

V nocojšnji Tolpi bumov se posvečamo že skoraj tridesetletni ameriški zasedbi Low, ki se je dolgo časa gibala med tokovi slowcore ter dreampop žanrov, zadnjih nekaj let pa je začela vključevati več eksperimentalnosti, ki temelji predvsem na manipulaciji sintetizatorjev. V tak zvok se je še kot trio zasidrala s svojim albumom Double Negative iz leta 2018, po katerem je sledila sprememba v članstvu zasedbe. Lani je skupino zapustil basist Steve Garrington, ostala pa sta Alan Sparhawk z vokali, kitaro in za klavirjem ter Mimi Parker, prav tako z vokali in za bobni. Dvojec se letos vrača s plato HEY WHAT, ki je izšla pri legendarni založbi SUB POP in na kateri je izpilil zvok, ki smo ga prvič slišali pred tremi leti.

Brbotajoča statika komada White Horses, ki nas popelje v album, zveni približno tako kot nekaj, kar bi prej slišali na platah drone metalcev Sunn O))). A ko se ta statika transformira v ritmično utripanje in se ji nato pridružita še vokala, je takoj jasno, da gre za obetavno nadaljevanje zasedbine zapuščine. Komadi, ki sledijo, se prepletajo skozi zanke manipuliranega elektronskega zvočja. Včasih se te postavijo v ozadje kot ambient, največkrat pa so postavljene v ospredje, kjer služijo kot ritmična in melodična podlaga hkrati. Vanjo sta nato vpletena glasova obeh članov, le rahlo skrita za efekti, ki se rišeta v zborovskih harmonijah. Zvočno večplastje je tako intenzivno, da se poslušalcu zazdi, da ga bo požrlo, še posebej v komadih All Night in More. Včasih nizanje harmonij in elektronsko manipuliranje namigneta na zadnji projekt elektronskega izvajalca Oneohtrix Point Never. In prav tako kot plošča Magic Oneohtrix Point Never je tudi HEY NOW plata, ki še posebej odlično zveni iz slušalk.

A novo izdajo dvojca Low bi težko primerjali s čim drugim. Gre namreč za unikatno stvaritev, za katero se skriva dobra mera osebnostne filozofije. Boleče tematike, ki prevladujejo na plošči Double Negative, se tokrat spremenijo v psalmsko petje. Za njim so še vedno prisotni kančki melanholije in apatičnosti, ki so občutni v hladni podlagi, a jih dostikrat premagajo ogromni zvočni izbruhi. Tako postane jasno, da dvojec ne prepeva žalostink, temveč hvalnice. Vsebina in zven albuma postaneta bolj logična ob dejstvu, da sta člana pravzaprav par in da prakticirata mormonstvo. HEY WHAT tako služi kot odraz njune vere, prepričanj in načinov, na katere se skupaj spopadata s kaosom, v katerem trenutno živimo. Sparhawk se je premišljeno odločil za hladen in mehanski občutek plate – v preteklih intervjujih je pogosto omenjal, koliko je od njega terjala digitalizacijska doba in kako izgubljeno se včasih počuti v njej. A tokrat se je odločil, da bo iz tega, kar mu povzroča tesnobo, naredil nekaj lepega. Elektronskemu pristopu navkljub pa so po albumu še vedno razsuti drobci bendove preteklosti. Eden takšnih drobcev je na primer kitarska linija, ki se pojavi v pesmi Days Like These.

Kljub temu da gre za zelo inovativen album, ima ta še vedno nekaj hib. Te se nanašajo predvsem na vokale, saj na trenutke zvenijo preveč pompozno in zato tudi kanček nepristno. Slogovno včasih spominjajo na puščobne popevkarske balade in tako ne pritegnejo kaj dosti pozornosti. Kvaliteta albuma je zato pretirano odvisna predvsem od oblikovanja instrumentalne podlage. A tudi v tem pogledu obstajajo momenti, ko se zvok, namesto da bi izkoristil svoje potenciale, postavi v ozadje. Teatralna spiritualnost naredi izdajo težko prebavljivo in zato ne najbolj primerno za vsakdanje poslušanje. Neizpodbitno je sicer, da gre za izredno velik korak v zgodovini zasedbe, ki ni nujno zgrešen, se pa gotovo ne obnese najbolje.

Vseeno pa to ni izdelek, namenjen splošnemu poslušalstvu. Gre za izredno osebno in izpovedno glasbo, ki lahko prikliče občutek poseganja v intimo. Morda je bil ravno to  namen dua – svoja najgloblja občutja in svoje soočanje z njimi nam predstavljata v svežnju skladb, po katerem so natresene drobcene nepopolnosti. V njih se sliši ranljivost, s katero se lahko v teh časih poistoveti marsikdo. Smo namreč na točki, ko ni povsem jasno, kam vse to pelje. Ni povsem jasno, kaj nas čaka v prihodnjih mesecih, v tem desetletju, kako se bo odvijala zgodovina ali pa ... kako bo zvenela zasedba Low v prihodnje. Sparhawk in Parker se te negotovosti dobro zavedata, a je ne dojemata več kot negativno. Na novi plati jo slavita in občutke strahu, ki pridejo ob njej, spreminjata v upanje. Hkrati pa povabita vsakega poslušalca, naj si v tej negotovosti tudi sam poišče uteho.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.