LUCY: Wordplay For Working Bees

Skrivnostna berlinska založba Stroboscopic Artefacts se je v svojem enoinpolletnem obstoju uspela zarisati na techno zemljevid kot nevsiljiva mračna cona, zavita v meglico referenc in ezoteričnih namigov. Četudi je med njenimi sporočili in glasbo marsikdaj težko vzpostaviti neposredno sinapso, pa je poslanstvo založbe bilo na samem začetku izostreno jasno: poiskati in osvetliti talent s celega sveta. In glasen, visceralno globok techno, ki predstavlja rdečo nit dosedanjih izdaj, je več kot privzdignil obrvi številnih mogotcev industrije.

Za takšno odmevnost projekta gre največja zasluga ustanovitelju založbe, Luci Mortellaru alias Lucyju. Italijanski pisatelj, producent in DJ se je v času bivanja v Berlinu obdal z ekipo zvočnih oblikovalcev in vizualnih čarovnikov, ki njegov svetovni nazor edinstveno podajajo na tesno glasbeno tržišče. Poleg konsistentnega priliva temačnih ritmov nas je letos presenetil še z enim najboljših dosežkov zadnjih let v technu, albumom Wordplay For Working Bees. S svojim dolgometražcem nas skozi techno prizmo v času dobre ure sprehodi skozi svet temačnih tresljajev IDM-a in dronaže. Lucy komade skoraj zmeraj obda z masivnimi oblaki statike, toda ne z namenom prikrivanja nepravilnosti. Sliši se, da so bili komadi ustvarjeni kirurško natančno in nadvse premišljeno. Plošča se ponaša s trdno strukturo, znotraj katere smo priča številnim teksturnim prelivanjem in preobratom, ki spominjajo na elektroniko devetdesetih. Osrednje orodje, ki ga producent uporablja, so terenski posnetki: raznovrstna zvočna paleta omogoča neskončno morje možnosti in prostor, ki nam ga Mortellaro zgradi, spominja na dviganje ter posedanje prahu v jekleni poltemi.

Obenem nas ustvarjalec s specifičnimi zvočnimi in vizualnimi komponentami svojega dela skuša opozoriti na grozote politične resničnosti, v kateri se nahajamo: zvočni izseki iz govora nekega možakarja (morda Krishnamurtija?) govorijo o nerazumnem potrošništvu in trpljenju; ob pozornejšem prebiranju naslovov komadov z rahlo prerazporeditvijo črk dobimo naslednje sporočilo: The Art Of Being A Slave Is To Rule One's Master, ki je Diogenov citat v času njegovega suženjstva; čebele delavke v naslovu albuma so referenca na Enodimenzionalnega človeka Herberta Marcuseja, ki nas opominja, da je delo dandanes zgolj otopelo suženjstvo, ki ga motivirajo lažne potrebe... Lucyjev izbor priča o njegovi načitanosti in kaže na dolgoročno iskanje umerjene kombinacije razumnosti in vere v perspektivo ljudi, čigar mnenje po njegovem zares šteje.

A vendarle se človek vpraša, čemu so vse te reference tako obskurno podane? Komu so namenjene? V nobenem smislu ne zrastejo do protestne funkcije, ki jo obljubljajo. Tudi če bi, je takšen poskus združevanja političnega protesta z glasbo že vnaprej obsojen na propad; kajti četudi se glasba našemi v protikapitalistično obleko, je v končni fazi njena funkcija znotraj sistema v tem primeru popolnoma ista. In ko poslušam komad, pospremljen s citati o tem, kako je kapitalizem neznosen, se mi pravzaprav taisti komad zazdi še bolj neznosen - ker grozo, na katero opozarja, zopet spreminja v nekaj, kar se da konzumirati...

A zavoljo duševnega miru bomo v času današnje Tolpe bumov pozabili na vse mračne misli in za zaključek v največji meri poudarili zvočni inženiring glasbe, ki jo je za naša ušesa iztesal berlinski mojster. Četudi (in še posebej ko) zavržemo meglico referenc in ezoteričnih namigov, ki jih Mortellaro očitno jemlje kot potrebne, nam še zmeraj preostane eden neprekosljivih techno albumov zadnjih let. In to, cenjena poslušalka in dragi poslušalec, je ob koncu dneva edino, kar resnično šteje.