M. Geddes Gengras: Interior Architecture

Intercoastal Artists, 2016

M. Geddes Gengras s svojimi raznolikimi sintetičnimi krajinami obče poslušalstvo in tudi samega sebe hipnotizira že skoraj desetletje. V tem času je dodobra raziskal vse od sprijaznjenih newagersko krautrockerskih ambientov preko drznejših usmeritev v konkretno glasbo in zvočno oblikovanje pa vse do obklubskih skoraj-plesnih ekskurzij, izdanih pod psevdonimom Personable. Skozi sodelovanje s številnimi zasedbami iz svojega tako fizičnega kot zvočnega okoliša se je vzpostavil kot ključni dejavnik losangeleške eksperimentalne scene in sodeloval z imeni, kot so Akron/Family, Pocahaunted in Sun Araw, s slednjim celo na izjemno cenjeni skupni plošči z jamajškimi legendami The Congos.

Vsaj v svojih solističnih produkcijah, ki jih danes na njegovem Bandcampu naštejemo že tam okoli 25, je vseskozi ostajal v veliki meri osredotočen na delo z analogno opremo. S svojim odločnim raziskovanjem modularne sinteze je Gengras v preteklosti deloval zvokovno nekoliko zadržan in morda prepogosto spominjal na sintovske pionirje, kot so Klaus Schulze, Morton Subotnick ali Terry Riley. Prav tako se tudi v drznejših projektih ni oddaljeval od že davno prehojenih poti inovatorjev tipa Pierre Schaeffer ali Bernard Parmegiani. Na danes obravnavani plošči, ki naj bi skozi različne procese nastajala kar šest let, pa je njegovo zvočno raziskovanje prignano do novih razsežnosti. S skupno 73 minutami gre namreč za njegovo najdaljše delo, s katerim močno posodobi svoj pristop k ustvarjanju. Tako se znajde znotraj nove, morda zanj prvič zares inovativne zvočne paradigme, v kateri uspešno najde tako sebi lasten kot tudi svež in ponekod celo izrazito aktualen zvok.

Vse štiri kompozicije, ki sestavljajo Interior Architecture, neobremenjeno prehajajo med večplastnimi prostori, sestavljenimi skozi preudarne sopostavitve specifičnih zvokov. Potencial sproščenega in sproščujočega tempa ambientalne glasbe je tu izkoriščen dlje od pusto funkcionalne meditativnosti. Številne sekvencirane melodije, teksture skoraj nerazpoznavnih vzorčenih inštrumentov in razne druge zvočne anomalije se razraščajo skozi kompleksne emotivne odtenke in tvorijo do podrobnosti izdelane strukture, ki le čakajo, da jih zvedavo raziščemo in uzremo skozi prizmo vsak svoje notranje arhitekture.

Take sumljivo pretenciozne analogije izhajajo iz prav takšnega naslova, ki morda namiguje na strukture človekove psihe, na raziskovanja željne kotičke dotičnega albuma ali morda na nepregledno sestavo za njegov nastanek ključnih modularnih sintetizatorjev. Gengras sam pogosto govori o simbiozi s svojo strojno opremo, v kateri se skozi ustvarjalni proces njegova vloga stalno spreminja. Čeprav je eden izmed le peščice posameznikov, tako odločno predanih navidezni kaotičnosti dotičnih strojev, se v igri z njimi prej kot avtor vzpostavlja kot zgolj opazovalec, kot vsak avtor, ki razume do kolišne mere je njegov izraz le odraz.

Z zavračanjem izraza kot reprezentacije in posledično relativizacijo pa je povezano tudi razumevanje pravzaprav vsega kot potencialnega izraza, kar funkcijo avtorja in njegov tako imenovani izrazni potencial zreducira zgolj na izbiro med vsemi možnimi izrazi in iskanje tistih še neodkritih. Gengras v tej luči konvencionalnejše glasbene aspekte dela z zvokom, kot sta melodija in pesemska struktura, sicer razume kot pomembne elemente našega doživljanja, a zanima ga predvsem zvok sam ter njegova izrazita gnetljivost skozi elektronsko manipulacijo, ki mu omogoča ustvarjalno igro, s katero išče najrazličnejša poprej neizkušena vzdušja oziroma še neodkrite izraze. Skozi taka igriva raziskovanja nastale oziroma najdene zvočne detajle Gengras nato le vestno kompilira ter jih še z nekaterimi drugimi zvočnimi elementi preudarno spoji v organizirano celoto, ki pri tem sledi lastni sproti vzpostavljajoči se interni logiki.

Njegova strastna in vztrajna praksa se na podlagi mojstrske tehnične podkovanosti in poznavanja ustvarjalnega orodja tu razvije v na videz intuitivno vzpostavljeno celoto, ki kljub epskim razsežnostim in raznolikosti deluje kot morda njegova najkohezivnejša plošča. Zavoljo izrazitega izobilja detajlov pa se po vsej verjetnosti tudi sam avtor kot le še en opazovalec zvedavo izgublja v njenih kompleksnih zvočnih sobanah, dolga leta rezbarjenih skozi brezštevilne splete kablov in drugih okoliščin.