MELT-BANANA: Fetch

A-Zap, 2013

Ob izdaji svojega enajstega albuma se Melt-Banana počasi preveša v tretje desetletje svojega obstoja. Navadno se zdi ob taki priložnosti smiselno razpravljati o kontinuitetah in diskontinuitetah tako dolgožive zasedbe. A namesto da bi tu sledili nekaterim spletnim piscem, ki v plošči Fetch slišijo pomenljivi prelom v delovanju dolgožive zasedbe, se nam tu zdi bolj vredno poudariti prevetritev njenega članstva. Za tega se namreč zdi, da je tokrat postalo skrčeno na samo jedro, ki v navezavi kričečega vokala Yako in z bučno cvilečim kitarskim slojem Agate ohranja prepoznaven zvok Melt-Banana. Vmes se je sicer zasedba od mitičnih trashi hard-coreovskih začetkov k tehnološko bogatejšemu zvoku pomaknila že v preteklosti – ne da bi s tem opustila bliskovitost svojih še vedno kratkih komadov. Na Fetch se domnevna razlika med tehnologijo in živo, 'človeško' silo samo še nadalje briše – če izpostavimo vsaj težko slišno dejstvo, da sta Melt-Banana tokrat samo še dvojec, v katerem uporaba programiranih matric nadomešča bobnarja. Čeprav v le malenkost daljših skladbicah še vedno predstavita obilje prehodov, ritmičnih zasukov ali prekinitev ter zvočnih slojev, ostaja presenetljivo, da zasedba vseeno zveni še kako živo ter kljub zvočnemu bogastvu še kako bazično in preprosto. Nemara še en dokaz, da se običajni rockerski atributi zoperstavitve pristnega in izumetničenega premešajo, zrelativizirajo in sestavijo na novo.

Pri vnovičnem poslušanju, ko smo Fetch že identificirali s prepoznavnim vokalom ter glasnim Melt-Banana žanrom, pa se v kratkih skladbicah začne kazati cela paleta drobcev, ki toka plošče ne razpršijo, pač pa prej poglabljajo. Morda predvsem v dveh smereh, ki so ju Melt-Banana bolj ali manj konstantno premešavali že v preteklosti. Tako je mogoče govoriti o hipni elastičnosti same forme, ki mimogrede požre kopico žanrskih okruškov, ne da bi se pri tem izgubila identiteta zasedbe. Favoriti so v tej smeri na primer trije: izredno popoidna Zero, ki ploščo zaključi v izrazito plesni, a zato nič manj cvileče igrivi maniri. My Missing Link se po uvodnem feedbacku nepričakovano prevesi v nekakšen melodični hardcore, piscu tega teksta skrajno zoprn žanr, na katerega tu spomni predvsem hiter niz harmonij in večglasij na brzeč ritem, poudarjen z odsekanimi kitarskimi akordi. Komad pa gre hitro na svojo pot, ob čemer se nasneti in natančno zloženi vokali brezšivno vržejo v naročje kitarskega zvočnega zida ter nadaljujejo v bolj neposrednem, a tudi pevsko zahtevnem tonu. Nenazadnje Infection Detective, ki z začetkom obudi starejši Melt-Banana kvazi hitič Shield for Your Eyes, ki pa na slednjega kmalu pozabi in se raje obrne k repeticiji in rockovsko poudarjenemu počasnejšemu ritmu.

V drugi smeri sedaj dvojec Melt-Banana poleg vseprisotnih poigravanj s kitarskim feedbackom ali hipnimi, skoraj neopaznimi zankami nadalje vpeljuje tehnološki moment, ki je napovedan že v otvoritvi plošče, še najbolj pa izstopi v Zero+. Tu v resnici ne gre za pretirano elektronsko pačenje, pač pa le za Agatovo fascinacijo z nekim žabjim koncertom, ki je našel pot na ploščo skozi navaden terenski posnetek. A kljub temu, da je tovrstno nadaljnje seciranje možno, gre tudi na plošči Fetch za zelo rudimentarno hrupno vrtoglavico, v kateri sta skozi svoje dolgoletno delovanje Melt-Banana tu in tam očitno nase navlekla možnost tako studijskega kot strojnega poigravanja, ne da bi se pri tem odpovedala zelo preprostemu in neposrednemu vodilu. Hitro in glasno.