7. 12. 2012 – 19.00

metz: metz

Vir: Naslovnica

Sub Pop, 2012

 

Ne zgodi se prav pogosto - če sploh kdaj -, da bi se bolj strinjal z mnenjem Pitchforka kot portala All Music. In ta vzorec poveličevanja in pljuvanja po prvencu kanadskega hrupnega punkrockovskega tria Metz se ponavlja tudi pri drugih vplivnih spletnih portalih. Medtem ko pri tistih širšemu okusu naklonjenih medijih dobimo občutek, da je trojec naslednja velika stvar punk rocka, ga tisti, ki naj bi »vedeli bolje«, praviloma vidijo kot mimobežen album, ki bo utonil v pozabo, še preden se bo odvrtel do konca. Imajo pa odzivi obojih nekaj skupnega. Kot reference vsi navajajo bende, ki so pustili neizbrisen pečat v rockovski glasbi iz zadnjega četrt stoletja. Največkrat se omenjajo zasedbe Nirvana, Black Flag, The Jesus Lizard in Public Image Limited, malo manjkrat Melvins in Sonic Youth, bolj osamljeno tudi The Beatles in Shellac. Vse po vrsti torej bendi, ki jih privrženec rockovske glasbe preprosto ne more spregledati, ali še raje – jih noče in ne sme spregledati.

Da je teža imen še večja, je tu še dejstvo, da je plošča izšla pri kultni založbi Sub pop, ki je konec osemdesetih na glasbeni zemljevid izstrelila zvok seattelskega punk rocka. In že dolgo se ni zgodilo, da bi kakšen bend po evforiji, ki jo je v osemdesetih in devetdesetih zakuhal Sub pop, dvignil toliko prahu kot zasedba Metz. Do izida prvenca so trojec iz Toronta, ki se je na noge postavil pred petimi leti, poznali predvsem obiskovalci klubov iz njihovega domačega mesta in tisti, ki jim je bend že po prvem srečanju ostal v spominu, potem ko so ga slišali na kakšnem malo večjem severnoameriškem festivalu. Večini teh sta v spominu ostali predvsem glasnost in udarnost, ki ju je klasično zasnovani trojec s kitaro, vokalom, basom in bobni brezkompromisno trosil ob boku izbranih punkrockovskih veteranov. In če je trojec ob njih ostal v spominu, bržkone pač počne nekaj prav.


Sodeč po posnetkih koncertnih nastopov je zasedba to energičnost izvrstno ujela tudi na studijskih posnetkih. Še več, hrupni punkrockovski šus je na plošči nadgradila še z nespornim pop apilom, ki v približno polovici skladb razkrije potencial rockovskih hitov. Skoraj nerazumljivo kričanje pevca Alexa Edkinsa sicer verjetno ne bo prepričalo tistih, ki dodano vrednost iščejo v besedilih, toda vokal je tu v prvi vrsti pač preprosto zato, da že tako razgrajaško zvočno podobo le še bolj punkovsko zaostri. Ne nazadnje je to vsaj v začetkih rad počel tudi Kurt Cobain, ki je ob vsaki priložnosti poskušal demistificirati sporočila svojih pesmi. Pojavi se celo vtis, da je fantom iz zasedbe Metz, ki so odraščali ob glasbi z založbe Sub pop, na prvencu uspelo izluščiti tisto najboljše, kar je krasilo njihove mladostniške heroje, hkrati pa so v deset oziroma enajst skladb vtisnili tudi nesporen avtorski pečat. So hardcorovsko ostri, skoraj matematično natančni, punkrockovsko uporniški, za nameček pa v večini skladb mojstrsko ujamejo še pop spevnost, saj s svojimi ulovljivimi refreni že po prvem poslušanju ostanejo v spominu.

Tako dobrega punk rocka, ki bi me v praktično v vseh elementih spomnil na tisto najlepše obdobje mojih najstniških junakov iz zasedbe Nirvana, pa naj se sliši še tako napihnjeno, verjetno nisem slišal že vse od takrat, ko je bilo Kurtu vsega dovolj. Toda hkrati bi bilo zmotno trditi, da je zasedba Metz le posvojila uspešno formulo rockovskih velikanov izpred dvajsetih let. Sicer je verjetno res, da se dobršen del izjemnega vtisa, ki ga pusti njihov prvenec, skriva v tem, da je punkrockovska ostrina v zadnjem desetletju skoraj povsem izginila. Toda Metz jo v aktualni čas nedvomno prevede v najlepši podobi.

 

Leto izdaje
Avtorji del
Institucije

Dodaj komentar

Komentiraj