NITON: Tiresias

Pulver und Asche, 2015

Grška mitologija se vedno znova dokazuje kot vir novejših predelav na različnih področjih. Z albumom Tiresias se trio Niton prestavi v čas nadnaravnega, ko naj bi se bogovi še vpletali v človeška življenja. Tiresias je bil prerok antičnega časa, ki se je tekom svojega obstoja zameril boginji Heri, ta pa mu je za kazen spremenila spol. Tako se je iz Tiresiasa, preroka, spremenil v Tiresio, svečenico Here. Seveda pa ne bi bil pravi antični prerok, če ne bi tekom svojih potovanj oslepel, kar se je tudi zgodilo, vendar za to obstaja več razlag. Posebnost tega preroka pa je, da je tudi po svoji smrti ohranil svoje preroške sposobnosti in naprej delil svoje vizije znanim grškim junakom. Velja za edinega, ki je izkusil dva pola človeškega obstoja. Uzrl naj bi neprijetno resnico in jo delil človeštvu, za katerega je predvidel pogubo.

Ta grški mit služi kot temeljna inspiracija drugemu albumu skupine Niton, vendar se bend ne osredotoči na njegove dogodivščine, temveč na njegovo vizijo pogube, konca človeštva. Ambiciozna naloga najde v atmosferičnih sintih in kaotičnem brbotanju pripravljenih električnih gizmotov precej primeren dom. Zvočni prostor kljubuje ustaljenosti. Poleg apokaliptičnih analognih sintov in diy elektronskih napravic lahko poslušamo še čelista, ki večkrat podre norme klasičnega igranja svojega instrumenta. Skupaj poustvarjajo vizije ostre resnice, zaradi katere izrekanja je prerok oslepel.

Album je na momente precej hrupen in akademska ozadja posameznih članov skupine večinoma pušča v ozadju. Prevladuje dinamika surovega zvoka. Na trenutke zgoščeni šum sintetizatorjev skoraj uide iz kontrole oziroma vsaj tako se zdi. Namerno ali ne, albumu to le koristi. Poleg ambientalnih pasaž in neukročenega hrupa pa trio spodobno vihti tudi pulzirajoče zvoke, ki smo jih lahko navajeni slišati prej v kakšnem zgodnjem znanstveno-fantastičnem filmu, kakemu bolj galaktično usmerjenemu technu ali noisecoru. Igranja z oscilatorji tako ne manjka, prav tako tega ni preveč. Zmernost je prisotna čez celotno poslušanje in se najde tako v bolj mirnih prostorsko odprtih delih kot v nasičenih izbruhih kaosa. Kar pa ne pomeni, da so Niton kadarkoli zadržani. Sliši se, da nosijo s seboj določeno mero discipline. Ne mine namreč veliko časa, ko prostrano atmosfero vesoljske praznine zamenjajo z gorečim hrupom, ki nato spet usahne v šepetavo dromljanje.

Album Tiresias bi lahko upravičeno opisali kot potovanje samo po sebi. Prav tako pa bi zaradi nenehnih zvočnih prehodov in prehajanja zvočnih form iz abstraktnih v konkretnejše lahko deloval kot spremljava za kakšno bolj avantgardno predstavo. Zvočne pokrajine so dovolj bogate za oboje, pozorno poslušanje ali meditativno ozadje. Čeprav - če album jemljemo kot meditativen pripomoček - bo kot tak služil verjetno prej kakšnim, k bolj DIY usmerjenim, elektronskim navdušencem. Kljub temu da se ponaša s toplino analognih sintov, na albumu prevladuje hladnejše žvenketanje, cinglanje ter cvrčanje različnih napravic. S tem se je med poslušanjem včasih tudi težko znebiti občutka, da gre za elektronski eksperiment, kar pa je za nekatere poslušalce lahko prej zanimivost kot pa slabost.

https://pulverundasche.bandcamp.com/