Oh Sees: Face Stabber

Oh Sees: Face Stabber

Recenzija izdelka
28. 8. 2019 - 19.00

Castle Face, 2019

 

Na križišče neštetih smeri ...
 / 5. 9. 2018

Oh Sees, band, ki ga vodi John Dwyer, je nedavno javnosti ponudil svoj dvaindvajseti album. To je število, ki ga je težko ignorirati. Oh Sees že od leta 1997, v takšni ali drugačni postavi in s takšno ali drugačno variacijo imena, ustvarjajo izdatne količine glasbe v svojem značilnem stilu. Ta stil in zvok sta se skozi več kot dve desetletji obstoja benda razumljivo tudi spremenila. To se je dogajalo postopoma, skoraj neopazno, a če bi se danes lotili poslušanja njihovih plošč iz preteklih desetletij, bi razliko v zvoku več kot zlahka opazili. Z Dwyerjevim etosom trdega dela je bendu uspelo ustvariti približno en album na leto, s konstantno evolucijo svojega zvoka pa si je skozi vsa ta leta zagotovil več kot le relevanco, vseskozi se jim je uspelo obdržati čisto v ospredju miljeja kalifornijske psihedelične garaže. Postava Oh Sees-ov je konstantno turbulentna. Člani neprestano vstopajo in izstopajo iz projekta, katerega edina stalnica je frontman in idejni vodja skupine John Dwyer. Ekipi Dwyerja s kitaro in vokalom, Tima Hellmana z bas kitaro ter bobnarskega tandema Dana Rincona in Paula Quattrona se je po njihovi lanski plati Smote Reverser, na kateri je gostoval, zdaj v polni kapaciteti pridružil še klaviaturist Tomas Dolas.

Na zadnjih nekaj izdajah so Oh Sees začeli preizkušati nove načine ustvarjanja komadov z improvizacijo. Z novo izdajo Face Stabber pa so se takšnemu načinu dela prepustili v celoti. Vsi komadi na plošči Face Stabber so nastali na podlagi idej iz dolgih jam sessionov, ki jih je zasedba snemala. Dwyer je nato prečesal te posnetke in se odločil, katere dele bodo uporabili za nove komade. Rezultat je njihov najbolj ambiciozen in najdaljši album do sedaj. Face Stabber teče impresivno uro in dvajset minut, s svojimi štirinajstimi komadi, med katerimi se znajde tudi par pravcatih jamov ter njihov do danes najdaljši komad. Album v tem pogledu prej spominja na bendove žive nastope kot na njihove predhodne izdaje, ki so bile bolj zgoščene. Na žive nastope spomni tudi tokratno bendovo delo z dvema bobnarjema, ki sta tokrat potisnjena bolj v ospredje in celotni zadevi vlijeta dodaten, nezamenljiv občutek urgentnosti.

Album zasedba odpre s skoraj osemminutnim komadom The Daily Heavy, ki z nenavadnim piskajočim uvodom poslušalca v hipu potegne v bendov značilni brezkompromisni, nenavadni in humorni svet. Kmalu vstopi tudi značilni zvok Dwyerjeve solo kitare, ki je še vedno zelo treblast in prav po njegovo majhen. Zvok, ki se že v drugem komadu The Experimenter začne spreminjati, pačiti, ko vstopa v okolje distorziranega šundra in ko iz njega izstopa. Tu se pokažejo tudi prvi znaki tega, da gre za album improvizacijske narave, konec komada se namreč razgradi v prostejšo obliko eksperimentiranja z raznimi trobili. Pretežno pa se v takšnih momentih, ki so prisotni čez celoten album, bend poslužuje raznih glitchy zvokov sintetizatorjev, ki jih prispeva Dolas.

Klaviature na celotni plošči odigrajo ključno vlogo, bodisi z dodajanjem ambientalnih komponent, kot na primer v komadu Snickersnee, v katerem kot sirene iz ozadja podajajo akordne glisande, ali pa ko kot orgle stojijo v ospredju. Pogosta raba orgel razpre zanimivo, skoraj funkovsko dimenzijo albuma Face Stabber, ki jo Oh Sees učinkovito in ne prekomerno izkoristijo v ključnih momentih, zlasti v daljših komadih. Brez dvoma pa klaviature najmočneje izstopijo v mojstrskem vesoljskem intru daljšega jamovskega komada Scutum & Scorpius, v katerem raznoliki sintetizatorji ustvarijo gromozansko zvočno sliko in komad idealno pripravijo za nadaljevanje. Scutum & Scorpius naj bi sicer v procesu ustvarjanja in snemanja povzročil kar nekaj preglavic, a naj bi tudi zelo vreden vseh takšnih ali drugačnih neprilik. Komad deluje premišljeno in organizirano ter vsebuje vse pozitivne lastnosti dolgih jamov, brez prekomernega preizkušanja, in kar je najpomembnejše, ni razvlečen.

Če je slišati, kot da so Oh Sees tokrat opustili svoj značilen glasen in hiter garažni zvok ter se popolnoma prepustili psihedeliji in jamanju, brez skrbi, temu ni tako. Res so nam tokrat postregli z doslej najdaljšimi in najbolj ambicioznimi komadi, a kot na vseh njihovih izdajah tudi tokrat bendov izraz ni čisto definiran in se spreminja od komada do komada. Gholü in Heartworm sta med agresivnejšimi komadi na albumu in tudi nasploh znotraj dosedanjega repertoarja zasedbe. Brez dvoma slonita na temeljih pankerske preteklosti članov zasedbe. Uvodni del enega močnejših komadov z izdaje, komada FU Xi, pa z melodijami klarineta deluje skoraj jazzovsko. Največje odstopanje od dosedanjega ustvarjanja benda predstavlja predzadnji komad Captain Loosley, ki je docela ambientalen in sproščen. Po skoraj polni uri poslušanja ta skladba poslušalca umakne iz vrtinca težkih kitarskih rifov in deročih ritmov bobnov ter ponudi zvočno zatočišče in moment za pripravo na zaključni, enaindvajsetminutni finiš s komadom Henchlock.

Henchlock predstavlja točko, h kateri je gradil cel album. Če je bil namen plošče Face Stabber predstaviti improvizacije, po katerih so znani bendovi koncerti, potem Henchlock tak namen izvrši v najgosteje skoncentrirani mešanici. Ostali komadi so nastali iz izbranih segmentov predhodnih jamov, ki jih je bend nato zaključil v komade, Henchlock pa je v celoti improviziran, odjaman, idealno predstavi to, kako Oh Sees delujejo v živo na odru. Če je bila misija tokratnega albuma res takšna, je nedvomno uspela. A tu se moramo vprašati, ali je kontekst albuma res dovolj podoben izkušnji koncerta, da lahko zahteva tudi enak format pesmi. Res je, bendi že dolga leta snemajo izredno dolge komade, a so ti običajno progresivneje zastavljeni oziroma razdeljeni na več različnih delov. Henchlock ni tak komad, je pač jam v bolj klasičnem smislu, ko osnova komada ostaja bolj ali manj enaka skozi celotno trajanje, spremenljivo pa je le improvizirano soliranje različnih inštrumentov. Tak komad bi se lahko hitro začel vleči, a se presenetljivo ne, ponudi nam namreč veliko in dovolj zanimivih momentov ter zvokov, da mu uspe zadržati poslušalčevo pozornost vse do konca.

Oh Sees so s svojo dvaindvajseto izdajo dokazali, da si upravičeno še vedno zaslužijo svoje mesto v ospredju miljeja garažnega psych rocka. Kljub temu, da delujejo že dvajset let, vsaka njihova izdaja ponudi nekaj malce boljšega od prejšnje, zvočni izraz benda pa se konstantno razvija. Tokrat so uspeli združiti svoj način igranja v živo s procesom studijskega snemanja. Kljub temu pa, da je ta druga komponenta nekoliko bolj zamudna, lahko že naslednje leto gotovo pričakujemo spet novo izdajo in tudi kako novo presenečenje zasedbe Oh Sees.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.