ORGUE ELECTRONIQUE: STRANGE PARADISE

Crème Organization, 2012

Nizozemski producent Orgue Electronique je na glasbeni sceni aktivno prisoten približno zadnjih petnajst let, vendar pa je šele letošnje poletje prineslo dejanski prvi album. Njegove izdaje najdemo torej pod imenom Orgue Electronique pa tudi pod Brian Schijf ter pod imenoma Brian Chinetti [beri: kineti] in Gibson Fowler. Kar nekaj preteklih umotvorov je izšlo pri legendarni založbi Bunker Records s sedežem v Haagu, ki je v veliki meri izoblikovala tamkajšnjo podtalno sceno in ravno v letošnjem letu praznuje okroglo dvajsetletnico obstoja.

Današnji predmet obravnave, torej album 'Strange Paradise', pa je tako kot že nekaj Schijfovih predhodnih izdaj izšel pri Crème Organization. Gre prav tako za nizozemsko založbo, delujočo od preloma tisočletja, pri kateri so do sedaj svoje plošče med drugimi objavili na primer tudi Bangkok Impact, Alexander Robotnick ali Schijfov sonarodnjak Legowelt, s katerim sta tudi že večkrat sodelovala. Gre torej za tri imena, ki smo jih imeli priložnost slišati na naših tleh. Orgue Electronique pa je v letih 2005 in 2007 na svojem spletnem portalu navrgel tudi štiri objave CDr-formata, ki so zabeležene kot edine izdaje Dance Maison Records. Tako je torej 'Strange Paradise', za katerega je znano, da je nastajal vsega pet let, pojmovan kot njegov prvi pravi album, izdan pa je bil le kot dvojni dvanajstpalčni vinil.

Schijfu na treh komadih z albuma delajo družbo gostujoča imena - in sicer Robert Owens, nato Fre2K in Alden Tyrell. Slednji je prav tako eno osrednjih imen nizozemske elektronske scene, ki smo ga tudi že lahko slišali pri nas. Na uvodnem 'Our House' je mogoče slišati vokale prej omenjenega Roberta Owensa, se pravi legende zlate dobe čikaškega housa. Morda nas zna tale uvod navdati z rahlo skepso o tem, kaj ima slediti, saj gre za kar nekako pretirano kopijo prejkone osladne strani takratne produkcije. K sreči pa Schijf ni zašel povsem s svoje z analognimi zvoki in pogosto z rahlo odklopljeno spevnostjo tlakovane poti. Vsaj večinoma ne. Tako je zanj precej znano, da četudi se več ali manj drži houserskih viž, jih zna narediti precej psihedelične, že kar nekoliko čudaške. In prav ta začimba nekaterim aktualnim komadom umanjka, četudi je album naslovljen ravno 'Strange Paradise'. Na tem mestu lahko omenimo, da je to naslov enega izmed komadov z njegove izdaje 'Three Days in May' izpred petih let, izvorno pa naslov kanadske limonadnice, posvečene okultnim oziroma nadnaravnim temam.

'Strange Paradise' morda res prinaša na eni strani precej po istem kopitu narejene komade, vendar pa se Orgue Electronique še vedno izkaže kot mojster spletanja pretanjenih beatov in atmosferičnih melodij. Dejansko je njegova glasba precej blizu nekakšni zvočni limonadnici z nadnaravnimi temami in sintetizatorji v glavnih vlogah. Morda si je le vzel nekoliko preveč časa za tale album, kar ga je znalo prikrajšati za njegovo siceršnjo bolj izpostavljeno čudaško noto.