Pol Jubany: INO

Recenzija izdelka
23. 1. 2022 - 19.00

samozaložba, 2022

Med uprizoritveno umetnost, to je časovno zasnovano umetniško obliko, ki običajno vključuje predstavitev v živo pred občinstvom, spada seveda tudi glasba. Ta lahko nastopa samostojno, mnogokrat pa spremlja ali se opira na druge umetnosti, kot so igra, poezija, ples, akrobatika itd. V kolikor glasba spremlja film, se skoraj gotovo pojavi tudi v obliki albumske izdaje, če pa se povezuje denimo v živo z gibom v najrazličnejših oblikah, tovrstno izdajanje ni tako zelo pogosto, niti ni tako smiselno, saj pogosto nastaja glede na odzivanje v živo, če imamo v mislih ustvarjalce, oziroma je vezana na gledanje performansa in poslušanje glasbe hkrati na nekem prizorišču, če imamo v mislih občinstvo. Ampak tovrstne izdaje vsekakor obstajajo, sploh če gre za pretežno komponirano glasbo. Lahko jo tudi nadalje obdelajo, priredijo v albumsko obliko. Pri nas je med avtorji, ki so v preteklosti izdali tovrstne albume vsaj Drago Ivanuša, eden bolj plodovitih ustvarjalcev glasbe za film in gledališče. Pa denimo Irena Tomažin, ki deluje tako na področju glasbe kot giba. Seveda pa je primerov še več, mnogo je tudi posnete glasbe iz otroških in lutkovnih predstav.

Primer glasbe, ustvarjene za performans, pa predstavljamo tudi v današnji Tolpi bumov. Nastala je za cirkuško predstavo INO, ki jo je ustvaril INO Kollektiv, skupina sedmih ustvarjalk s področja sodobnega cirkusa iz šestih različnih držav. Vsaka s svojim zelo specifičnim osebnim in kulturnim univerzumom, a z jasno skupno vizijo kolektiva in vzbujanja razmisleka, refleksije družbe skozi gib. V tej luči ne preseneča, da so se povezale s katalonskim kitaristom, basistom in orgličarjem, skladateljem in pedagogom, Polom Jubanyjem, ki mu je bilo cirkuško okolje domače že od prej in je preko potovanj po zahodni, srednji in severni Evropi spoznaval različna zvočna in kulturna okolja, domača tudi ustvarjalkam kolektiva INO. Glasbenik je iz kantavtorskih voda z vstopom v svoja dvajseta presedlal na področje jazza, bluesa in world music glasbe, pri čemer razen v pedagoškem smislu ostaja v večji meri izven institucij. Lahko bi celo rekli, da je bolj trubadursko in potujoče naravnan. V različnih zvrsteh in zasedbah največ sodeluje z glasbenim in življenjskim partnerjem, kitaristom in vokalistom Mattio Sinigaglio.

Zvok na dolgometražcu bi lahko zajeli kar z oznako world music, če med njo štejemo neko mešanico zahodnega nemainstreamovskega folka, v tem primeru mešanice bluesa in tradicionalne glasbe. A za to tradicionalnost ne bi mogli točno doreči, od kod prihaja. Tako je zaradi težnje po diverziteti, ki se kaže kot posledica že izpostavljenih mednarodnih zvočnih spoznavanj in oplajanj avtorja glasbe. Omenjeno se realizira tako skozi raznolik album, ponekod pa tudi že znotraj posamičnih komadov. Bolj živahne, temperamentne kompozicije, kot so denimo KaprioloFamily Faces in Handstand Forest, zrcalijo hibrid flamenka, sambe in katalonske ciganske rumbe, skladbi The Hacka in Tribal Dislog pa spominjata na neke obredne plemenske, celo indijanske zvoke.

Na zvok ima velik vpliv tudi Polova uporaba različnih kitar in basov, a avtor je skladbe osebno začinil in pospremil tudi s kakšnim tolkalom, raznovrstnimi piščalmi in klaviaturami. Za dodatno začinjenost pa poskrbijo še viola, violina in vibrafon, ki so posledica gostov na albumu. Ta pestrost se zdi kar velik doprinos, sploh če imamo v mislih, da je nastal za tako raznolik mednarodni kolektiv. Album pa ni zgolj inštrumentalen, temveč so mu v primeru nekaterih skladb dodani še razni plemenski vzkliki, čisto običajni pevski vložki ali govor. Najbolj zanimiva različica zadnjega je zvočni kolaž Towers, v katerem članice kolektiva INO govorijo v svojih jezikih. Vmes je večkrat slišati, da na raznolik način govorijo o bližini in skupnosti.

Izdaja v splošnem spretno krmari med živahnostjo in melanholijo, je zelo melodična, a ne patetična, na določenih mestih si dovoli tudi bolj drznih eksperimentalnih popotovanj. A ker deluje, kot da je skušal umetnik zajeti čim več različnih stilov, nas lahko proti koncu prvega poslušanja že melo mede ali izpade shizofreno, necelovito. Mogoče naključno, a precej verjetno prav zato, ker je glasba res želela biti odraz različnih izvornih okolij, zvočnih zgodb tako plesalk in akrobatk kot avtorja glasbe in verjetno tudi neke dinamike v predstavi. Kljub temu da smo priča zgolj slušni različici performansa, si lahko predstavljamo, kako se glasba odziva ali celo vodi gibanje. In nenazadnje nas na koncu preseneti zanimiv dramaturški lok – dolgometražec v celoto povežeta oklepni skladbi – začetna Family Fases in poslednja Predikistino, ki kljub različnemu inštrumentariju veže skupna vokalna operna linija, ki album poveže v celoto.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness