Polygonia: Otro Mundo

Bambe, 2023

V elektronski plesni glasbi se podobno kot v drugih žanrih pojavljajo razhajanja, špekulacije, kritike in polarizacije okrog smernic razvoja elektronskih muzik. Ali podpiraš maksimalizem ali minimalizem? Smo šli v tekmi hitrih bmp-ov predaleč in želimo nazaj partije med sto in sto petdeset bitov na minuto? Smo v zadnjih letih slišali kaj novega ali slišimo le različne zlepljenke že poznanega? Ali so bila devetdeseta prava leta elektronske glasbe s političnim nabojem, ki je zvodenel in se stopil s kapitalistično podjetniško logiko? Kaj za vraga je fora hyperpopa? Ali je to zgolj Spotifyjev prdec v zgodovini ali produkcijska (anti)revolucija? In seveda, je techno že mrtev in kdo ga je ubil?

Danes vam v recenzentskem terminu ne bomo poskusili odgovoriti na vsa velika vprašanja malih elektronskih skupnosti, temveč bomo raje prelepili okna, izklopili internetne debate, iz odprtega groba izvlekli najraje osovražen rejverski žanr, techno, in se z njim dobesedno podali v drug svet, svet producentke Polygonie in njenega dolgometražca Otro Mundo, ki je izšel pri dobro stoječi založbi Bambelabel sredi septembra letos.

Glasba / Tolpa bumov

Marina Herlop: Nekkuja

Svet Nekkuje je bogat, bujen zelen gozd, poln labirintov

Asiana Jurca Avci

 / 20. 11. 2023

Lindsay Wang oziroma Polygonia je producentka, didžejka in oblikovalka zvoka iz Münchna, kjer tudi primarno ustvarja. Rojena je bila staršema s klasično glasbeno izobrazbo, ki jo je pridobila tudi sama. Pot jo je popeljala iz klasike v elektroniko, specifično v ambientalno glasbo in EDM. Takšno tranzicijo smo lahko videli že večkrat, denimo pri ustvarjalki Marini Herlop, ki je iz klasike vstopila v svet elektronske eksperimentalne produkcije in ustvarila pravljično grajeni kozmos. Omemba klasične glasbene izobrazbe je pomembna zaradi samega raziskovalnega pristopa in okvira, ki ga takšno ozadje omogoča. Pri Polygonii opazimo velik poudarek na grajenju atmosfere, dodajanju ambientalnih in brezritmičnih elementov, ki kot pri klasični kompoziciji počasi in previdno harmonično polnijo zvočni prostor. Od leta 2018 se glasbenica ukvarja s produciranjem ritmične in neritmične glasbe ter didžejanjem po tehnažni plesni matrici. 

Njena producentska raznolikost se morda najbolj kaže v tem, da medtem ko rola po kultnih rejverskih lokacijah, kot sta Tresor in Berghain, ustvarja tudi ambientalni sountrack za dokumentarni film o vietnamski diaspori v Nemčiji. Ta dvojnost je morda celo navidezna, kajti pod vsem leži podobna metodologija. Osredotočanje glasbenice na zvočno arhitekturo, v kateri poudarja običajno sekundarne elemente in jih razporedi nehierarhično glede na osnovni ritem. Tako na albumu Otro Mundo nastajajo močno atmosferične kompozicije, pod katerimi nas kot utrip srca soničnega organizma spremlja techno beat. Slišimo organske elemente, ki pričarajo občutek biosfere, v kateri se spajajo naše podobe naravnega in tehnološkega, obenem pa zabrisujejo mejo med tema dvema na videz nasprotnima si koncepta.

V širni diskografiji Polygonie se glede na čas ustvarjanja vseskozi pojavljajo kompozicije s podobno formulo, kot denimo na izjemnem lanskem EP-ju Bloom, podobno pa se zgodi tudi na še enem letošnjem albumu, Candid, ki je nastal v sodelovanju z bobnarjem in producentom Poppom. Drži se lastnega estetskega izraza, pri katerem ji preizkušanje meja ni tuje. Na aktualni plošči Otro Mundo se preizkuša v dodajanju lastnih vokalov, poigravanju z lomljivimi in poliritmičnimi strukturami ter v latinskoameriških ritmih, iz česar nastaja domiselna in progresivna celota, ki se kdaj steče že globoko v eksperimentalno elektroniko, denimo v skladbi Twirling Membrane. 

Polygonia je našla domišljijsko nišo znotraj techna in plesne muzike. Na elektronski sceni, predvsem v technu, ki se, kot vsa druga področja, spopada s krizo identitete v ideološkem in estetskem smislu, je njena glasba prelesten domišljijski izdelek, ki ne vzbuja ravnodušja do sodobnosti in prihodnosti elektronske plesne muzike. Izdelek Otro Mundo ponuja globoko poslušalsko izkušnjo, hkrati pa z izjemnim občutkom za ritem in harmonijo s počasnim grajenjem naša telesa potiska v gib. Je dokaz, da je znotraj konvencionalnih elektronskih plesnih žanrov vitalne eksperimentacije še vedno na pretek.