PONOMAREV/OBRAZEENA MASSACRE: MASSACRE

Utech Records, 2021

Koliko bendov se je že poimenovalo Massacre, najbrž ne bomo nikoli zares vedeli. Poleg death metal benda s Floride in eksperimentalnega newyorškega tria s Fredom Frithom in Billom Laswellom, ki je za razliko od metalskih soimenjakov masakriral rokovske in jazzovske forme in vzorce, bi skoraj pričakovali, da si je tako brutalno ime nadela še nepregledna množica manj znanih podtalnih ustvarjalcev. Morda lahko v to kategorijo pogojno prištejemo še shoegazerje Brian Jonestown Massacre ali celo Britance Holodomor. Kakorkoli že, nihče od naštetih ne masakrira tako počasi in učinkovito, tako dolgotrajno in hkrati tako intenzivno, tako glasno in brez popuščanja kot naša braća Rusi.

Massacre sta Anton Ponomarev in Anton Obrazeena. Slednji je kitarist in pevec noise rock-punk benda Jars, Ponomareva pa se verjetno marsikdo spomni kot saksofonista punk-jazz zasedbe Brom, ki je v slovenskih klubih koncertirala februarja 2019. Poleg tega je član še več zasedb, ki jazz mešajo s tršimi žanri, na primer Speedball Tria in Solvychegodska, aktiven pa je tudi kot solist s saksofoni ter elektroniko in v ad hoc sodelovanjih na evro-azijski impro sceni. Gre torej za dvojico izkušenih, glasnih, brezkompromisnih in raziskujočih glasbenikov iz vedno številčnejših moskovskih podtalnih vrelišč, pričujoči projekt pa je najmasivnejši in najbolj ušesa parajoči album v diskografiji obeh do tega trenutka.

Ljubiteljem noisa je morda znana govorica, da do najboljšega hrupa, ki ga je človek lahko deležen v življenju, pride le nekaj trenutkov preden med eksplozijo toplotni val raztopi ušesne bobniče. Če rahlo pretiravamo, duet Massacre doseže primerljivo moč, ko imamo v mislih koncertna doživetja v kletnih pajzlih, a jo na izdaji udejanji veliko postopneje. Album sestavljata dva kosa, za odtenek daljša od 20 minut, naslovljena Bhola in Ajkai. Oba se do uničujočega klimaksa, ki v obeh primerih praktično ves komad vztraja na plafonu, precej naglo povzpneta z dodajanjem vedno novih slojev naefektirane zvočne gmote. Za masivnost zvoka je v veliki meri odgovoren Obrazeena, ki kitaro poveže kar na dva kitarska stolpa in en basovski, vse skupaj pa je seveda dodobra začinjeno z efekti. Ponomarev medtem saksofon poveže z zavidljivim številom modularnih efekt pedalov, v zvočni sliki pa se njegov signal po lastni presoji sprehaja med levim in desnim kanalom.

Album odpre drone, ki ga kaj hitro podprejo grozeče nižine baritonskega saksofona, kitara pa medtem z razglašenimi potegi, nemara v stilu zelo zapackanega bluesa, stopnjuje napetost pred dodajanjem novih hrupnih, cvrčečih loopov. Ko je po dobrih desetih minutah zasičenost frekvenc že praktično na vrhuncu in se naši bobniči končno privadijo na nikoli zaključeno postopno manipuliranje posameznih plasti mastne podlage, pa se glasbenika vsak zase od te le odlepita, bolj opazno seveda Ponomarev z brutalnimi kriki na baritonu, najverjetneje obdelanimi še s kakšnim efektom octaver. Pri tem vztrajata do bridkega konca, ko se glasba razredči v podobni maniri in s podobno zvočno sliko, kot se je improvizacija na začetku sestavila. Recept ustvarjanja je na drugem delu albuma praktično identičen, z nekoliko spremenjenim lokom naraščanja, ki izpade predvsem kot posledica manj potrpežljivega in discipliniranega plastenja. Tokrat je že začetno spajkanje veliko bolj udarno, z verige pa se glasbenika strgata takoj po krajšem cvrčanju. Ajkai vsebuje tudi hitrejše reakcije in je bolj razgiban, manj dronovski in za odtenek bolj nojzersko živalski, z nekoliko daljšim končnim razkrojem.

Tako ruska improvizacijska in eksperimentalna scena kot tudi podtalje so v vzponu. O tem gotovo priča vedno večje število glasbenikov in zasedb, ki redno turajo po Evropi, kar je bilo še pred nekaj leti bolj kot ne rezervirano za morda ne tako redke, a žanrsko precej omejene paradne konje, na primer stonerje The Grand Astoria ali impro minimalista Ilio Belorukova. Povedno je tudi naraščajoče število nišnih underground založb, takšna povečana produkcija, doma kombinirana z vse opaznejšim prodorom na zahodni klubski parket, pa ruskim glasbenikom prinaša tudi vse večjo mednarodno prepoznavnost. Ponomarev na primer v zadnjih nekaj letih beleži sodelovanja s težkokategorniki, kot so Sainkho Namtchylak in Paal Nilssen-Love ter izdaje na založbah, na primer poljske Fundacja SŁuchaj in avstrijske Trost. Tandem Massacre pa je svoj studijski prvenec povil pri ameriški založbi Utech Records, sicer tudi domovanju bendov, kot so Dead Neanderthals, Burning Tree, Nadja ali Fushitsusha. Zaključimo pa lahko le še s prelepo zahvalo iz promocijskega teksta, ki pa je za trenutne slovenske in, roko na srce, najverjetneje tudi ruske razmere namerno še preveč inkluzivna: "Thanks to absolutely everyone except cops!!!".