Primal Scream: More Light

Ignition, 2013

Bobby Gillespie, ustanovitelj in pevec Primal Scream, in Andrew Innes, kitarist, multiinstrumentalist ter osrednji skladatelj skupine, kot posameznika morda nista najboljša pevec in kitarist, kot tandem pevca in kitarista v ostri konkurenci v rocku nista najbolj strupen par, toda pesmi in plošče znata delati, sama sebi postavljata visoke standarde in sta dovolj pametna in kreativno trezna, da sta vedno znala v svoje početje vključiti druge glasbene umetnike in jim dati dovolj prostora, da so s svojimi idejami nadgradili početje in ustvarjalni domet Primal Scream ter jih potisnili naprej in dlje. Primal Scream  svoje skupine ne razumejo kot zaprte entitete, pač pa kot odprto, vedno spreminjajočo skupnost, ki predstavlja platformo za izražanje naprednih rockovskih idej. 

Prejšnji album Primal Scream, leta 2008 objavljeni, sarkastično naslovljeni Beautiful Future je bil prva stvaritev Primal Scream, brez posebne, jasne rdeče niti. Posamezne pesmi niso bile tako blede, kot je bila pusta in neosebna celota. Od takrat do danes so si Primal Scream privoščili uspešen skok v lastno preteklost s turnejo ob dvajseti obletnici albuma Screamadelica, kar jim je dalo prepotreben čas za samorefleksijo, in so bili po odhodu Manija prisiljeni iskati novega basista. Z irskim producentom in »music makerjem« Davidom Holmesom so sodelovali že v preteklosti, predvsem pa imajo skupno glasbeno senzibilnost, odprtost in radovednost. Album More Light, deseta stvaritev Primal Scream, ima osnovno inspiracijo v nemškem kraut rocku, hkrati pa je sam naslov citat slavnih poslednjih besed nemškega pesnika Goetheja. David Holmes se izkaže kot perfekten producent, ki zna razumeti, deliti in nadgraditi vizijo skupine.  

More Light je stvaritev, ki prinaša eno samo, veliko zadovoljstvo poslušanja, odlično izvedene in navdihnjeno zastavljene tridimenzionalne glasbene izkušnje. Je gosta, polna in večplastna stvaritev z neštetimi sloji eksotične zvočne preproge, ki se radodarno razkrivajo pred zvedavim poslušalcem. Ploščo odpira epska skladba 2013 s svarilnimi pihali, ki zvenijo kot orkester laibachovskih rogov in v kateri Bobby kritizira ravnodušnost glasbene scene, ki glasbe ne dojema več kot sredstvo za kritiko družbenega sistema, ki je lahko tudi nevidni, globalni režim nasilja kapitala in vojaškega ustroja. Primal Scream so glasbo vedno jemali kot artistično obliko orožja, s katero streljajo v grdi obraz establišmenta in se upirajo vsemu, kar ogroža skupno, osebno in umetniško svobodo. Z albumom More Light se vračajo k bistvu uresničevanja tega lastnega kreativnega ideala, kjer so bili tudi z albumom XTRMNTR (Exterminator). 

More Light je pogumen in romantičen album, na katerem se pesmi kinematografsko prelivajo ena v drugo in se dopolnjujejo, tako kot se dopolnjujejo raznovrstni slogi, ki jih skupina obravnava, in zvoki, ki jih ustvarja. Z obilico pihal, free jazz vložkov, veliko tolkal vseh vrst, obilico šumenja zvončkov in cimbal vseh vrst, funkyjevskih basovskih linij, prepletanja akustičnih in električnih kitar, šamanskega petja, prerokovalskega šepetanja, vzhodnjaških klaviatur in nenavadnih oblik pesmi More Light zveni kot uglasbitev podobe čudežnega, orientalskega gradu iz Tisoč in ene noči. Na njem se Primal Scream v enem delu pesmi naslanjajo tudi na posamezne trenutke lastne preteklosti. Denimo Hit Void je nadaljevanje pesmi Shoot Speed Kill Light, Walking with the Beast ima osnovno formo dokaj tipične Gillespiejeve baladice, pesem Relativity uporablja dobro znani agresivni Primal Scream ritem, ki smo ga slišali v Rise in v Accelarator, skladba It's Alright It's OK ima hedonistični gruv in gospelovsko vzdušje skladbe Movin' On Up, toda Primal Scream na More Light nikoli ne reciklirajo samih sebe, pač pa elemente lastne identitete postavljajo v novo celoto. Z More Light so se Primal Scream osvobodili bremena povprečnega prejšnjega albuma in si vnovič odprli pot v svetlo prihodnost. 

More Light je glasba. Je luč. Je ustvarjalnost. Svoboda.