Resina: Speechless

FatCat Records, 2021

Karolina Rec je že dve desetletji aktivna poljska glasbenica, zadnjih pet let znana pod psevdonimom Resina. To je latinsko ime za rastlinsko smolo, ki ščiti občutljive dele dreves, utaplja insekte in se v morju spreminja v jantar. Njen simbolni pomen kot življenjski sok rastlin je za avtoričino ustvarjanje pomemben tako kot njena raba – smola na loku pomaga iz strun izvabljati zvok.

Specifičen zvok je lahko glas, če je usmerjen, če ga daje človek ali pa žival, glas pa mu lahko rečemo tudi takrat, ko ga izvabi specifičen predmet. V tem primeru ni vedno jasno, ali bi lahko nek zvok poimenovali tudi glas, ko Resina na albumu Speechless, v prevodu nemo oziroma dobesedno »brez glasu«, raziskuje prav to mejo. Osrednji inštrument na albumu je seveda Resinin violončelo, inštrument, za katerega velja, da je njegov zven najbolj podoben človeškemu glasu. Spremljajo ga bobni izpod palic Mateuša Ričlika, 23-članski zbor, flavta Magdalene Gajdzice in Mihau Fojčik z dodatnimi posnetki in zvočno obdelavo. Vse skupaj pa je speglal in zglihal Daniel Rejmer.

Album Speechless je v resnici brez besed, kar je za Resinino ustvarjanje pričakovano, a tokrat kljub onemelosti zelo glasno nagovarja naše čute. Njegov jezik je mešan, saj sega od čustvenih prvinskih vzvodov do finih prežvečenih vzorcev klasične glasbe. V natančnih in čutnih potegih loka se sliši, da je Resina klasično izobražena violončelistka, ki seveda obvlada tudi tehniko igranja sodobne komponirane glasbe, kar album umešča v njen kontekst. Skladbi Horse Tail in Unveiling sta primera uporabe vzorcev klasičnega skladanja, ki se prepleta z neotipljivo atmosfersko in abstrahirano zvočno sliko zbora in učinkov. V kompozicijah Failed Myth Simulation in A Crooked God pa violončelo v spremljavi donečih starodavnih, če ne kar poganskih in zato zelo živih bobnov jasno zapoje svoje enostavne melodije.

Kljub rokerski podobnosti s kakšno Apocalyptico je doživetje še vedno predvsem orkestralno, za kar ima veliko zaslug Daniel Rejmer. Kompozicije so presunljive in izrazito splošne, saj brez večjih težav prevzamejo slehernika. Resinino nedavno ustvarjanje je bilo na primer veliko bolj osebno, ne le zato, ker je z looperjem in efekti učinkovala bolj samostojno in komadom puščala zadihati v premorih, nežnih zvokih in iskrenih vzorčkih svoje improvizacije, temveč tudi zaradi navezave na specifična tematska polja, na primer na poljske tradicionalne pesmi. Jasno je bilo, da je iskala starodavni stik človeka z naravo. Na naslovnici in v skladbah, kot je Manic, recimo še ujamemo nekaj te navezave, a tu gre bolj za reinterpretacijo v slogu skladateljev zgodnjega 20. stoletja. Spevnosti ne dojemamo le kot naravno težnjo k popolnosti, ampak se izčisti v ključen estetski element, ki je zelo dobro ritmiziran in vpeljan v zajedljive pasaže. Človeški glas in violončelo dopolnjujejo sintetizatorji, kar lahko dojemamo kot pretvorbe iz anorganskega v organsko pod večno težo obstoja. Na albumu Speechless torej stopamo po zelo gostem naboru referenc in pomenov s kulturnimi navezavami, ki jim uspe obdržati moč kontrastov, ne da bi se razpasli v teatralnost.

Glasba je vseskozi filmsko doživeta, pa naj bo to zaradi črpanja navdiha iz filmske glasbe ali pa Resinine izurjenosti tudi v tem glasbenem žanru. Na prvi posluh je postmoderna, kot je postmoderen Gospodar prstanov, ker znane kulturne elemente vpeljuje v nov ekosistem in iz njih ustvarja pripoved, ki je hkrati tuja in domača. Ogrodje abstraktnih, neopredeljivih zvenov obdrži v slušnem polju, a jim ne pusti priti do izraza, saj se glasbenica raje osredotoča na slog in poslušalca. Speechless nas očara predvsem s svojo mojstrsko dovršenostjo osebnih, lokalnih in svetovnih teženj v glasbi kot veji umetnosti, v kateri se nedvomno bori za svoje mesto. Je eden najbolj splošnih, finih in samozavedajočih se primerov učinkovite zvočne pripovedi brez besed.