Samo Šalamon, Vasil Hadžimanov & Ra-Kalam Bob Moses: Dances of Freedom
Samo Records, 2024
V Tolpi bumov obravnavamo ploščo novega tria slovenskega jazzovskega kitarista, skladatelja in vsestranskega glasbenega delavca Sama Šalamona. Povezovanje skozi glasbo je ena od premis jazzovskega miljeja nasploh, toda Šalamon s svojim obširnim delom preteklih dveh desetletij s celo paleto bendov in sodelovanj z glasbenimi kolegi izrazito pooseblja tovrstno, sicer zavoljo fluktuacije zasedb morda nekoliko nekontinuirano improvizacijsko jazzovsko prakso, v kateri pa se zelo očitno dobro počuti. Od svoje vloge jazzovskega vajenca v začetku tisočletja do današnje vloge mojstra njegovo kariero torej prevevajo sinergija, križanje in brezmejno povezovanje z glasbeniki, ki jih ceni.
Temu je tako tudi zadnja leta, ko Šalamon svojo povezovalno vlogo in vsekakor tudi ugledno pozicijo v svetu jazza udejanja v vseh mogočih smereh in dimenzijah, v vsem skupaj pa je nanizal kar nekaj izrednih, po količini že skoraj težko obvladljivih plošč. Od lokalnih dimenzij, v katerih je nadgrajeval že ustvarjene povezave z denimo Bergerjem in Resnikom ali Matkovićem ter Kranjčanom, pa tudi z Gnezdo in Hočevarjem, če naštejemo zgolj nekatere, do globalnih, v katerih je snemal s Hassejem Poulsenom, Sabirjem Mateenom, Bruceom Sandersom, nenazadnje pa tudi s težkokategornim triom, ki ga tvori z norveškim basistom Arildom Andersenom, dopolnjuje pa ga legendarni ameriški bobnar in tolkalec Ra-Kalam Bob Moses. Prav Bob Moses je s svojo zavidljivo kariero eden Šalamonovih glasbenih herojev in ob njem tudi del tria dotične Tolpe bumov, ki ga sestavlja še Beograjčan Vasil Hadžimanov, ob koncu dvatisočih tudi del zasedbe Darkwood Dub in eden najmočnejših jazzovskih pianistov iz naših prostorov.
Posnetki z devetimi improviziranimi kosi so nastali poleti leta 2021 po delavnicah v sklopu festivala Jazzinty, na katerih sta kot mentorja sodelovala Hadžimanov in Šalamon, medtem ko se je Bob Moses tistega poletja v Sloveniji mudil kot del že omenjenega tria, v katerem ob Šalamonu igra tudi Arild Andersen; njihovo ploščo Pure and Simple je Šalamon posnel junija, danes obravnavano Dances of Freedom pa avgusta leta 2021.
Kar med drugim odlikuje pričujoče posnetke, sta njihova zvočna širina in nekakšna sproščenost oziroma nepredvidljivost v zvoku, iz katerega je predvsem v prvi polovici plošče občasno težko razbrati posamezne vloge v zvočnem slojenju, po drugi strani pa je zvočno-geografska prečenja relativno lahko locirati. Tako nas denimo preplavi in zaobjame široko zvokovje sintetizatorja in kalimbe v komadu Ocean Calimba, v katerem Hadžimanov s sintom posnema odrezavost in tonalno omejenost tega samozvočila, medtem ko prava kalimba – verjetno v Mosesovih rokah – v ozadju plete ritmično igro s Šalomonovim bendžom. Širina tekstur v ozadju je tako posledica prepleta Šalamonovih kitar in klaviatur Hadžimanova, poslušalki pa je prepuščena dilema, iz katerega konca prihajajo zvočne preproge in krajine. Improvizacije so torej načeloma podprte z nekakšno svobodo skakanja po zvočnih izročilih, najsi bo to Congo, ki nosi še kakšen drug afriški prizvok, ali pa denimo Indian Base s svojim križanjem poliritmije in evrazijskega zvokovja.
Plošča je, kot navaja tudi Šalamon, precej drugačna od njegovih dosedanjih plošč, predvsem v smeri zvočne bogatosti, o kateri smo že spregovorili. Prav tako je posebna zaradi izrazite dvojnosti oziroma ambivalence v svoji kompleksnosti, pa tudi tu preseneti oziroma običajen koncept vse bolj intenzivnega izzivanja poslušalke obrne na glavo. V prvi polovici je namreč ples svobode tria precej zapleten, zgoščen in bolj na svobodni strani spektra, medtem ko se v drugi polovici sprosti, plavanja so manj tekstualizirana in bolj homogena. Vsekakor pa koherenco oziroma nekakšen skelet zvoka pričara izjemni, vseprisotni Moses, ki pulz, groove albuma gradi z mozaično preprogo in z neumorno razdrobljenostjo, v tej igri pa mu oporo zvesto nudijo zdaj minimalizirani Šalamonovi pluck prijemi, spet drugič močnejša fuzijska širina. Hadžimanov pozorno spremlja in dodaja teksture, kjer jih manjka, ter s svojimi reverberiranimi sinti riše gigantske pejsaže. Toda vredno je poudariti – učinek, ki ga ekipa doseže, nikakor ni hrupnega značaja.
V hiperproduktivnosti, ki jo kaže Samo Šalamon s svojim mnoštvom bendov, duov in občasnih solističnih podvigov, je plošča Dances of Freedom vsekakor osamelec, ki se morda bolj kot vrtanju po neraziskanih kotičkih obvladovanja inštrumentov in inovacij posveča holističnemu, sinergiji in pravzaprav neobremenjenemu, edinstvenem muziciranju odličnih glasbenikov. Zahvaljujoč zvočni širini in globini glasbenih umov, ki stojijo za njim, je rezultat recenzentu vendarle težko ubesediti drugače kot z – odlično.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj