SKÀPHE: Skáphe²

I, Voidhanger, 2016

Skáphe v zadnjih tednih povzroča valove, ki se širijo iz tistih brlogov, polnih kač, po katerih se v različnih oddaljenostih in križanjih potikajo deviantne realnosti severnoameriške black metal scene, kot so Leviathan, Krieg in tako dalje oziroma nižje. A.P., človek za pričujočim skorajda-solo projektom, je pri slednjih tudi del bendovske inkarnacije, aktiven pa je tudi v Chaos Moon in še kje. V obravnavo pa tokrat jemljemo svežo ploščo »Skáphe²«, nekako Skáphe na drugo potenco. Pravkar je izšla pri založbi I, Voidhanger, domiselno poimenovane po komadu s plošče »Plaguewielder« kultnih Darkthrone, in nasleduje istoimenski prvenec iz leta 2014. Če je takrat bilo videti, da A.P. obvladuje celoten instrumentarij, pa tokrat vokale prispeva D.G. iz vedno bolj opaženih islandskih black metal tvorb Misþyrming in Naðra. Za več informacij o kreativni aktualni islandski black sceni na tej točki poslušalce napotujemo k DJ Grafitom kolege Luke Bevka, ki so dostopni v arhivu spletne strani Radia Študent.

Mi pa nadaljujemo s potapljanjem v notranje-povnanjen svet severnoameriških black metal solo projektov, ki jih druži prav posebna predanost zasledovanju in odstiranju stopenj tesnobe, šibkosti, sovražnosti, zloveščosti in težko krotljivih podtalnih, tudi magijskih moči. Zanimivo, da ravno D.R.-jev roteči tulež in padajoča deklamatorna dinamika na nek način s finimi nitmi povezujeta »Skáphe²« z eno zadnjih izstopajočih plošč teh okolij, Leviathanovo »Scar Sighted«, ki smo jo na teh valovih predstavili pred približno letom.

Slišano se uvršča ali pa vsaj začne pri ravno zgoraj omenjeni avant-black senzibilnosti v tem trenutku delujočih žlahtnih ustvarjalcev. Disonantna kitarska motivika, ki se v tandemu s hektičnimi bobni prelamlja v zdaj zamolklemu proto-death metal momentu, zdaj teksturalnemu slojevanju, pogosto pa rade volje tistemu počasi korakajočemu razbiranju mrakobne odprte akordičnosti, ki jo poznamo pri francoskih Blut Aus Nord. Ravno s slednjimi jih druži čut za pokvečeno in zategujoče napredovanje taistih sestavin. V tem oziru je od Blut Aus Nord referenčna predvsem presežna »MoRT«. Skáphe pa imajo tudi zmožnost zgrabiti tipične vertikalne aglomerate black/death instrumentarija ter  inteligibilen trop, riffovski preblisk, potisniti dol v nekaj globoko zadušljivega in slabo tekočega. Vse to pa v službi interno-eksterne kozmične groze - spremni tekst govori tudi o lovecraftovskih razsežnostih - in potopljeno v oceane odmevov ter resonanc. Sicer na način, ki je lahko v kakem pogledu redundanten, a pomembno ostaja tudi, kaj se v te fiktivne prostore pošilja. In to je precej bolj zanimivo in karakterno kot bi to nemara marsikdo lahko dojel iz opisanega, vključno z mano. Omniprezentna in malodane objestna aplikacija resonirajočih ponovitev pa sproži tudi nekaj plodnih doživljajskih razmislekov in konceptualnih refleksij, ki stopajo v sfero vsebinskega in ne želijo zahrbtno zabrisati lastne sledi v imenu fiktivne transparentnosti.   

Dominantno, celo predominantno uporabo učinka odmeva, tako »delaya« kot splošno prostorskega »reverba«, v sodobni popularni glasbi zadnjih nekaj desetletij sem ob opazovanju nekih splošnih in eksponentno rastočih silnic kaj kmalu začel povezovati z izpraznjenostjo in odtujenostjo, pa tudi lenobo, dolgčasom in obupom. Nekaj sumljivega, zavajajočega in ostre-robove-omehčavajočega je bilo v vsej tej površinski psevdo-kinematski vznesenosti, ki je prišla tako zlahka. Od kod pravzaprav vsa ta resonanca in odmev – iz globokih notranjih prostorov, introspektivnih krajin osame, internih puščav in zvezd in širokookega čudenja ob potovanju? Tistih »déserts«, o katerih je Edgar Varese govoril: »Ne samo fizične puščave peska, morja, gora in snega, zunajzemeljskega vesolja, izpraznjenih mestnih ulic ... ampak tudi oddaljeno notranje vesolje ... kjer je človek sam v svetu skrivnosti in temeljne osamljenosti«? Ali pa ravno obratno, polnjenje in prikrivanje ravno taiste praznine in prostranosti prek aplikacije vnaprej določene, nad-določene ukazovalne vrstice preračunane prostorskosti? Kaj in kje resonira? Kdo odloča in kdo zasnuje arhitektoniko odbojev?

Skáphe je pravzaprav grški σκάφη, izraz, ki označuje karkoli je izdolbenega - izdolbenost samo, določujočo, tudi funkcionalno in osmišljajočo praznino. Omenjena pomembnost odmeva in potopljenosti v katedralno brnenje znotraj glasbe Skáphe je nemara po krivici manj »odmevna« ravno zato, ker je prišla po več let trajajočem overdosu anemične množice pošiljk manj navdahnjenih ekscesov iz sredinskih delov žanrov, kot so post-rock in shoegaze. A uporaba teh prijemov pri Skáphe ostaja trdna kompozicijska in ekspresivna odločitev, ki odpira vprašanja okolja in biotopa – sebstvenega, kozmičnega in metafizičnega.

Kot tudi naslovnica z demonsko entiteto-telesom, ki odprto presnavlja človeško figuro še preden ta dokončno izgine v njenem ustju. Nekakšna nepopolna in prelamljajoča feedback zanka, ki poleg kanibalistične krožnosti generira tudi novo telesnost širše kozmične vpetosti prek zverinskega razkosanja in defekacije. Osamljenost in brezdanja brezizhodnost, obsojenost na morast odmev in odboj od nedosegljivih sten neznane gostote ali poroznosti. Ampak tudi istočasna obljuba predrtja, ki se izvrši stran od luči in nemara po tem, ko maelstrom glasbe že potihne. Saj veste - kot takrat, ko vse pritiska nate in se stisneš pod težo zverinske tesnobe, nato pa od nikjer pridirja truma krvoločnih krdel in te razseka na kosce. In potem se počutiš slabo, ampak tudi čudno poživljeno.