SUDDEN INFANT: Lunatic Asylum

Fourth Dimension Records, 2022

Projekt Sudden Infant se je utelesil v letu 1989, simultano z rojstvom otroka Joka Lanza, ki si je po punk hardcore bendu Jaywalker umislil intimnejši solo projekt. A če nas intima običajno spominja na neke nežnejše trenutke, v primeru zvoka »nenadnega dojenčka« ni tako, razen če se nanašamo na strah pred smrtjo in neznanim, frustracije in ihtenje, ki ga občuti otrok, ko priveka na svet.

Glasba / Tolpa bumov

Sudden Infant: Wölfli's Nightmare

Minimalističen, hrupni in industrialen Sudden Infant sedaj deluje kot trio.

Peter Recer

 / 2. 6. 2014

Projekt, kot si ga je zastavil Lanz, je namreč v nasilju zvoka in performansu bolj podoben delu našega regionalca Satana Panonskega, če odmislimo fizično nasilje, ki ga je Panonski dodatno zadajal svojemu telesu. Sudden Infant, sprva eksperimentalni vokalno-noiserski projekt enega človeka, se je pred slabimi desetimi leti prelevil v noise rock trojico s punk pridihom in v letu 2014 povil prvenec Wölfli's Nightmare, ki smo ga pohvalili tudi na Radiu Študent v enem takratnih recenzentskih terminov. Štiri leta kasneje je nastal njihov drugi plošček Buddhist Nihilism, prav toliko pa je minilo do čisto sveže izdaje Lunatic Asylum.

V zasedbi poleg Lanza, ki prispeva vokal in upravlja z elektroniko, delujeta še basist Christian Weber ter bobnar Alexandre Babel. Vsak se lahko pohvali z zavidljivim renomejem, pri čemer so skupni imenovalci sodobni glasbeni tokovi in improvizacija ter seveda simpatizerstvo s punkovsko naravnano pozicijo. In nobenega dvoma ni, da svoje frustracije in odnos do družbe v kolektivu Sudden Infant sproščajo v najboljši možni maniri. Čeprav smo neke stilske označbe že omenili, pa je zvok benda precej bolj unikaten, kot bi nam ga lahko zamejile žanrske karakteristike, in denimo vključuje tudi neglasbo v obliki posnetkov govorov, poezijo, posebne zvočne efekte itd. 

Skladbe so kljub navidezni otroški naivnosti in ukvarjanju večinoma z vsakdanjikom bogate z družbenimi komentarji ter so v končni fazi celo poučne in humorne. Denimo komada Head in Pain is a Pain temeljita zgolj na preprostem naštevanju. Prvi našteva, kdo vse ima glavo – od denimo vseh človeških oblik, deklic, dečkov, žensk, moških, voznikov, mesarjev, do živali – pa tudi, kaj vse včasih počnejo: se smejijo, sanjajo, grešijo. Drugi pa niza besedne dvojice, kot so denimo: bolečina je bolečina, podgana je podgana, bomba je bomba … Sporočilo obeh pa bi lahko povzeli s tem, da je očitno več kot očitno! A v ujetosti v konsumpciji sreče za s seboj oziroma Happiness To Go, kot je naslovljena ena izmed štirinajstih skladb na albumu, človeštvo težko sprevidi, kaj je zares pomembno, in kolektivno nastopi proti krivicam.

Več kot očitno je tudi, da so besedila najmočnejši element dolgometražca Lunatic Asylum, vendar brez podkrepljenosti s pravim inštrumentarijem, h kateremu zlahka prištejemo tudi vokal oziroma vokalno interpretacijo, album ne bi dosegel take odločnosti, ki te ob poslušanju odpihne z udobnega kavča. Boben poskrbi tako za stabilen ritem ali prehode enega ritma v drugega kot tudi za improvizacijske vložke. Denimo v skladbi There Will Be a Reply se spreminja od punkovskega nabijanja do metalskega blastbeata in nato še v počasno stonersko valjenje. Njegov najboljši prijatelj bas seveda ne zaostaja ter je prav enako spreten in po potrebi raznolik ter prilagodljiv na nenadne impro odzive, kjer je to potrebno. In to tako, da pozabimo, da tovrstne stilske trojice običajno vključujejo še električno kitaro. Kakorkoli, boben in bas sta vedno na pravem mestu, da opolnomočita vokal otroka, preprostega pripovedovalca, norca, generala ali drugih v različne vloge postavljenih posameznikov. Zvočno sliko pa lepo krasijo še elektronski dodatki, posnetki in efekti, ki vsake toliko modificirajo tudi glas.

Sudden Infant je iz že tako fascinantnega solo projekta prešel v močan kombo, ki nikakor ne razočara, tudi glede na prejšnja odmevna albuma ne. Švicarski kolektiv, ki je baziran v Berlinu, nam dostavi ravno prav skombinirano zmešnjavo punka, rocka, noisa, elektronike in poezije, ki jo narekuje brezmejna kreativnost njegovih članov. Prav katarzično bi mu bilo prisluhniti v živo, tako v podtalnem klubu, kot če bi pretresel javno-zasebne inštitucije, ali pa zunaj v parkih ali na trgih brez zgodovinskega pomena ali z njim. V današnjih časih še kako aktualna tematika, ki jo bend vključuje v svojih besedilih, pa bi dogodek še dodatno začinila. Če bi bili Sudden Infant politična stranka, bi predstavljali resno grožnjo politično-ekonomskemu sistemu!