SVEMIRKO: SKALAMERIJA

Recenzija izdelka
19. 12. 2020 - 19.00

više manje zauvijek, 2020

V srbohrvaščini beseda skalamerija označuje napravo ali zgradbo, ki je konstruirana nespretno, brez kakršnegakoli smisla. Gre za kup predmetov, ki naj bi kot sestavljena celota vseeno imeli nek namen. Intrigantna beseda je prav tako ime nove izdaje priznanih hrvaških glasbenikov Svemirko, in sicer njihovega tretjega studijskega albuma, ki je izšel novembra letos pri njihovi lastni založbi više manje zauvijek. Zasedba, ki je svojo pot začela kot samostojni projekt glasbenika Marka Vukovića, si je v zadnjih petih letih prislužila status ene najbolj priznanih balkanskih glasbenih atrakcij. Zasedbin zvok večinoma zaznamuje nostalgija po nekdanji jugoslovanski sceni osemdesetih, ki so jo obeležila kultna imena, kot so Haustor, U škripcu in Denis & Denis. Njihov pristop k ustvarjanju glasbe, ki temelji tako na “retro” kot na futurizmu, je eden izmed ključnih razlogov za njihov hiter uspeh in priljubljenost na balkanski glasbeni sceni, za katero lahko rečemo, da še vedno živi v preteklosti.

Na prvencu Vanilija iz leta 2017 je Svemirko preoblikoval nostalgične zvoke ex-yu scene v nekaj sodobnega in inovativnega, kar je bilo idealno za oboževalce – večinoma mlade nostalgike – ki simpatizirajo z mladostnimi dnevi svojih staršev. Samo leto po izidu debija, ki je Vukovića predstavil kot obetavno novo ime, se je samostojni projekt preoblikoval v petčlansko zasedbo. Drugi album Tunguzija iz leta 2018, ki je v nasprotju s prvencem bolj dinamičen in živahen, izstopa kot še en dokaz nadarjenosti in sposobnosti zasedbe, da zna najti različne načine za nadgradnjo svojega zvoka, kljub temu da ta temelji na nečem, kar je že del preteklosti. Na Tunguziji je tako v samo pol ure bend ustvaril vzdušje, ki je hkrati ležerno in vznemirljivo, prehodi iz enega razpoloženja v drugega pa so skorajda neopazni.

Na njihovem novem albumu Skalamerija pa Svemirko skoči iz melanholičnega območja udobja, v katerem so bili vodilna sila njihove glasbe v prvi vrsti sintetizatorji. Synthpop melodije, ki so bile na trenutke dokaj čustvene, so zdaj nadomeščene z živahnimi kitarami, ki ustvarjajo mamljivo plesno vzdušje. Zdi se, kot da se je zasedba malenkost naveličala klasičnega sanjskega synthpop zvoka, ki je definiral njihov prejšnji material. 

Na prvih dveh albumih nas je zasedba popeljala na jugonostalgično potovanje v preteklost in oživila glasbene trende, ki so bili značilni za tisto obdobje. Vendar je članom zasedbe ob tem vedno uspelo stati z eno nogo v sedanjosti in ustvariti zase prepoznaven zvok, ki je bil poleg jugonostalgije začinjen z domišljijo in sodobnostjo, zaradi česar jim je uspelo zveneti izvirno. Na albumu Skalamerija pa se zdi, da se je zasedba nekoliko zataknila v nostalgičnosti, ki jim tokrat ni pustila veliko prostora za dodajanje izvirnosti.

Nekatere skladbe na albumu dajejo vtis nedokončanosti. Dober primer za to je uvodna skladba Uvod u skalamerizam, ki se spontano konča nekoliko prezgodaj, ravno v trenutku, ko pričakujemo, da se bo razvila v nekaj večjega. Kompozicija spominja na klasično rockersko balado, v kateri se odmevni in melodični kriki pevca Marka spopadajo s kričečimi kitarskimi rifi. Močne vplive nekdanje jugoslovanske novovalovske scene se večinoma čutijo na skladbah, kot je Južni trans, v katerih ponavljajoče se in energične kitarske linije ter hitri ritmi bobnov spominjajo na zgodnji glasbeni material legendarnih imen, kot so hrvaški pop rockerji BOA in srbska rock zasedba Jakarta. Sledi nostalgije po tej nepozabni sceni se še naprej pojavljajo v hitri in kratki skladbi Lako je voljeti, ki je skoraj neločljiva od glasbe srbskih post-punkerjev Šarlo Akrobata, še posebej, če za primer vzamemo njihovo skladbo Niko kao ja.

Med skladbami, ki s celotnega albuma zagotovo izstopajo, sta singl Dok ja spavam, katerega motiv se vrti okoli ljubezenskega nezaupanja, ter old school disco mojstrovina Još sam pri aparatu. Da imata le dve skladbi potencial za pravi uspešnici, je resnično razočaranje – v primerjavi z bero s prejšnjih izdaj Vanilija in Tunguzija, na katerih je bila skoraj vsaka skladba tako posebna, da tudi po prevečkratnem poslušanju ni postala dolgočasna. Občutek zagnanosti, ki je vsekakor bil prisoten v njihovi glasbi, zdaj ne pride toliko do izraza. Kljub temu da album zveni bolj živahno in raznoliko, večina skladb nima enake teže in udarnosti kot tiste na prejšnjih izdajah. 

Album Skalamerija glasbeno odraža nekoliko zmeden pomen same besede. Zdi se, da so Svemirko na svojem potovanju v preteklost zbrali naključne nostalgične elemente, ki odražajo glasbo kar nekaj kultnih imen nekdanje jugoslovanske scene. Pri iskanju nečesa skupnega, kar bi te elemente povezalo, pa se zdi, da so se nekoliko distancirali od svoje izvirnosti. Vseeno je bend zgradil razgiban konstrukt in nam pustil prostor, da v njem poskusimo najti nekakšen smisel. Prava skalamerija.

 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness