THE EVENS: The Odds

Dischord, 2012

Ponovno se je vrnil duet, ki ga tvorita Ian MacKaye in Amy Farina. The Evens sta nastala po koncu delovanja washingtonskih Fugazi,  ki se z vsako novo ploščo ali Iana MacKaya ali Joel Lallya zdi še bolj dokončno, pa čeprav bi naj skupina bila zgolj v mirovanju. Kljub nenehnemu spominjanju na Fugazi ob omenjanju njihovega pevca pa The Odds nikakor ni plošča, ki bi se nostalgično spominjala plodne preteklosti. Ian Mackaye je preprosto obrnil nov list, tako kot ga je že mnogokrat, bodisi ko gre za bende, kot so Teen Idles, Minor Threat, ali pa Embrace in Pailhead. Kljub mnogim zasedbam, pa ostaja prepoznaven kot človek, ki je zvest svojim argumentiranim načelom, ki na prvo mesto postavljajo odgovornega posameznika, ki nikoli ni osamljen, ampak je del širše družbe.

Ian Mackaye je bil frontman, hkrati tudi tvorec in nosilec idej, a se nikoli ni vedel tako, ampak je bil enakovreden član zasedb, v katerih je sodeloval. Enako je pri The Evens, kamor njegova žena Amy Farina prispeva kot vokalistka in glasbenica. The Odds nosi v sebi upor in protestništvo,  je pa tudi svetlobna leta oddaljen od preteklih vokalno-kitarskih izbruhov Iany Mackaya. Namesto tega se ga razume kot protestniški folk. Sedaj slišimo umirjenost, ki mogoče pride z leti ali z rojstvom otroka, verjetno je pa tudi posledica Amy Farina, ki deluje umirjeno tako vokalno, kot pri njenem podajanju ritma. Pri tem je vokal Amy Farina bolj lebdeče ezoteričen, medtem ko Ian Mackaye ostaja prepoznaven s svojo neposredno direktnostjo. The Evens nista polna besa, ampak z zrelo resnostjo gledata v svet in pripovedujeta o tem, kar vidita.  A pri tem je njuna umirjenost tudi navidezna, saj pesmi pod svojo gladino tlijo in komaj čakajo, da bi izbruhnile v hrupnejšo in bolj ostro podobo.

Album The Odds je zastavljen minimalistično in intimno, sloni tudi na tem, da pri pesmih pušča še veliko zvočnega prostora, kar daje fokus na angažirana besedila. H glasbeni dinamiki pomembno vpliva zamenjava vlog kitare in bobna, kjer je ravno kitara mnogokrat tista, ki podaja ritem. Za primer vzemimo instrumentalno Wonder Why, kjer se njeno skoraj basovsko stopnjevanje nadgrajuje, medtem ko bobni raziskujejo prostor okoli kitarske ritmike. Podoben pristop je slišan skozi celotno ploščo, kjer je ravno kitara tisti instrument, ki daje ritmičen fokus, medtem ko Amy Farina z bobnanjem, včasih tudi z metlicami širi zvok. Album se začne s King Of Kings, ki takoj predstavi oba kot enakovredna in umirjena vokalista. Nadaljuje pa se s pesmijo Wanted Criminals, ki je ena redkih, pri kateri slišimo bolj ostre in nasičene kitarske vložke med premori v besedilu, kar takoj v spomin prikliče Fugazi. Z umirjenostjo, ki sledi v pesmi I Do Mayself, pa The Evens ponudita tihi kontrast. Album The Odds se nahaja nekje med tema dvema poloma, ki pa nista izrazita, ampak se med seboj tiho prelivata. Plošča ne vsebuje ostrih in izrazitih prehodov, namesto tega se njena intenziteta spreminja bistveno bolj prefinjeno in nežno.

Tretji studijski album The Odds ne ponuja posebno novega zvoka glede na pretekli plošči. Sta pa tokrat uspela dodatno kristalizirati svoje izrazje, ki ga gojita vse od prvega albuma iz leta 2005. Tako slišimo intimne pesmi, ki  jih močno zaznamuje izoblikovano politično mnenje. The Evens ne delujeta jezno, ampak tudi zaradi svojega sina, katerega silhueta je na naslovnici, opozarjata na stvari, ki se dogajajo okoli njiju.