The Exaltics: Das Heise Experiment 2
SolarOneMusic, 2018
Teden dni po tem, ko je kolega Jaša Bužinel v Tolpi bumov predstavil prvenec hamburške elektronske hype kraljice Helene Hauff, se v podobnem zvočnem okvirju na današnji petkov večer ukvarjamo z na videz sorodnim miljejem, a vendar povsem drugačnim pristopom Roberta Witschakowskega. V resnici ne pretiravamo niti, če dodamo, da gre med glasbenikoma v njunih načinih dela in ustvarjalnih prioritetah za skoraj diametralno nasprotje. Medtem ko se premišljeno punkovska Helena, sicer povsem upravičeno, prepušča hype valu in tega koristi predvsem v dobro svoje kariere DJ-ke, v kateri kaže svojo izurjeno selektorsko roko, ji palec ali dva zmanjkata pri njeni produkciji. Več si, kot rečeno, lahko preberete na spletni strani Radia, tokrat vzpostavljamo zgolj diferenčno relacijo.
Robert Witschakowski je človek, ki stoji za psevdonimom The Exaltics. Zase pravi, da je resnično doma v studiu in ne za DJ mešalko - te se je namreč dodobra nagledal že v devetdesetih, ko je bil rezident kluba Kassablanca v majhnem nemškem mestu Jena. Robert zato svoje poslanstvo vidi predvsem v ustvarjanju glasbene zapuščine in ne v podajanju vsebin klubskim ali festivalskim množicam. Glasba, potisnjena v ospredje, mu na obraz nastavlja kromirano masko navidezne anonimnosti - ime namreč poznamo - je pa za elektro milje takšen pristop morda že kar boleče klišejski, a hkrati razumljiv. Za elektro sceno in njene kultne založbe ter producente pač v splošnem velja skrivnostna drža, ta žanr danes velja kot anonimna niša elektronske glasbe.
V tem in še kakšnem oziru se The Exaltics jasno ujame z detroitskimi očaki polomljenih mašinskih zvokov. Še najbolj kar z legendarnim Geraldom Donaldom, ki vselej riše navezave na žanr in se nikakor ne uspe izogniti omembi ob pojmu elektro. Ob obravnavi današnjega albuma Das Heise Experiment 2 še toliko manj, ker se že pod dobro znanim psevdonimom Rudolf Klorzeiger na plošči v obliki sodelovanja pojavi tudi sam. In že samo sodelovanje, ki je mimogrede pred časom obrodilo celo skupen Project STS-31, jasno afirmira delo Roberta, hkrati pa upravičeno v večji meri pozornost preusmerja na The Exaltics. V razponu enajstih producentskih let je ta, poleg izdaj na vidnih založbah, kot sta Creme Organization ali Bunker Records, k vitalnosti žanra jasno pripomogel tudi s svojo lastno založbo SolarOneMusic, pri kateri je izšel tudi njegov šesti studijski album Das Heise Experiment 2. Naj omenimo, da danes poslušamo digitalno izdajo, enako izdaji na dveh deset inčnih vinilih, kateri pa v izjemno omejeni količini pritiče tudi box set z bonus glasbenim materialom.
Eksperiment Heise se po petih letih vrši drugič, a so spremenljivke premešane do mere, ko se navezava dveh albumov ne zdi popolnoma jasna. Močno okisan zvok, značilen za prvi dolgometražec, je v celoti opuščen, na novo pa je zastavljena sci-fi narativa. Takšna, ki smo je vajeni od detroitskih fotrov, ki zvoči klinično resnost in temačnost ter nas poleg srhljivega občutka navdaja z zanimanjem. Vsega skupaj dvanajst kosov je – primerno skrivnostnemu in kvazi znanstvenemu pristopu – imenovanih s serijo na videz naključnih cifer. Navidezno naključje se preslika na prav takšno razporeditev komadov. Ti si namreč tokrat res sledijo bolj nekonvencionalno – od ritmično bogatega začetka albuma se vzdušje brez resnega vrha prevesi v razvlečeno dronovsko ambientalen zaključek. Zvok jasno sloni na rabi sintov in Rolandovih ritem mašin ter albumu daje tipično sekvenciran mehaničen občutek, slojen z mistično ambientalo. Tu razen tega, da gre pač za izjemno izpiljene in dodelane variacije tradicionalnega zvoka elektra, ne gre kaj dosti dodati.
Ob tem razmisleku se lahko malenkostno navežemo na recenzijo plošče dvojca Morphology in rabo elektro šablone v aktualni produkciji. Vseeno je Robert iz te naredil popolnoma svojo zgodbo, ki ni zgolj konceptualna ali ilustrativna. Električni pulzi grozečega breakbeata na momente spomnijo celo na Aphexov I Care Because You Do, medtem ko ohranjajo lesketajoče čist zvočni dizajn elektra, asociativnega na Drexciyo. Exalt v dobesednem prevodu pomeni hvaliti, poveličevati ali povzdigovati – mi tokrat ostajamo v precepu, ali poveličujemo znanstveno fantastično mistiko, elektro zvočenje, Roberta Witschakoweskega samega ali pa kar vse troje. Od sodobnih elektro producentov je The Exaltics ob boku Galaxiana gotovo eden največjih mojstrov žanra in album Das Heise Experiment 2 je temu jasna priča.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj