THE ILLS: DISCO VOLANTE/MT. AVERAGE

Deadred records/Starcastic records, 2019

Godce, ki gostujejo v današnjem osrednjem glasbeno-kritiškem terminu bo že jutri moč v Ljubljani videti tudi v živo, zato je dotična Tolpa bumov idealna priložnost za spoznavanje benda in premislek o obisku koncerta. Tokrat torej obravnavamo slovaško četvorko The Ills, ki se je že večkrat mudila v teh krajih. Nazadnje v Gromki, v sklopu festivala Ment, leta 2017, ko je kvartet s svojim razvejanim post rockom prikazal pozitiven odklon znotraj oguljenega mehurčka žanra. Njihov leta 2016 izdan album Ornamental or Mental je gotovo nakazal prehod in sproščeno vpeljevanje novih elementov v bendovo glasbo, posledično pa tudi preobrazil karakter kvarteta v drugačen, tajinstven in nezanesljiv izraz. Kar so z omenjenim albumom začeli, nadaljujejo in počasi nadgrajujejo tudi z novim, petim po vrsti, albumom Disco Volante/Mt. Average. Martin Krajčír na kitari, L'uboš Hodás za bobni, Peter Berák z basom in Miroslav Luky s kitaro so tokrat ponudili album, ki naj bi bil razdeljen na dva razmejena dela. Prvi del je pripravljen po zasnovi kitarista Lukyja, medtem ko si je drugega zamislil Krajčír. Prva polovica naj bi predstavljala ostajanje v bendovem prepoznavnem zvoku, a v sožitju z novimi vnosi še neuporabljenih sestavin druge polovice. Tak je lahko le čudno zastavljen in dvoumen opis novega albuma, prepoznavnega zvoka namreč bend ne ukroji tako enostavno, še posebej pa ne bend, ki je prav s predhodnim albumom začel razkrivati, kam bi ga še lahko odpeljalo. A odločitev v zvezi s tem naj ostane v presoji vsakega posameznika.

The Ills zdaj še bolj kot kdaj prej nihajo med postrockerskimi vzdušji, ki z odprtimi akordi pogosto niso ne topla ne hladna. Nekje vmes ostajajo tudi toliko mlačna, da lahko v trenutku zavrejo v hrupne rokovske zvarke z matematičnim vonjem, ostajajo shoegazersko popeglana in vzdrževana s stalno temperaturo. Znajo pa se tudi sunkovito osvežiti - vse tja do razpetih ambientov hladnih predjedi. Bendov morebiten naslednji korak tako tiči nekje v megli, pa še za vogalom. Vsekakor pa lahko tokratna plošča k pozornemu spremljanju razvoja komadov pritegne tudi tiste glasbeno malo bolj naivne in hkrati radovedne mačke, ki bodo na eni strani iskali izolacijo, kot tudi tiste, ki bodo čakali na bolj neurejene ali hrupne oblike kitarske glasbe; čeprav le za kratek čas.

Ena izmed izstopajočih novosti albuma Disco Volante/Mt. Average je bržkone zakamuflirana podoba prevladujočih strunskih inštrumentov, ki povzroča zmedo podobnosti s sintovskimi in klaviaturskimi vnosi. Ti ob raznih ubiranjih in dušenjih strun zlahka zavedejo ter dodatno oskrbijo že tako velikodušno zvočno sliko. To bogastvo zvokov pa v istem hipu za ploščo predstavlja tudi problem, ki pa se na srečo pojavi le v komadu, katerega že sam naslov pravzaprav pove vse. Govorimo o pesmi I Am My Own Weakness, Darling, v kateri gostuje Dominik Prok, pevec post punkerskega benda 52 Hertz Whale iz Bratislave. Tesna medigra kvarteta, ki do tega momenta teče na visokem nivoju, z vokalnim dodatkom obvisi nekje v zraku, med praznim in brezizraznim. Četvorka zaplete in razplete v svoji glasbi kroji z raznolikimi inštrumentalnimi kramljanji oziroma razpravami in tako ne potrebuje dodatnega bremena, četudi nekatere vsebine ob določenih medlih vzdušjih z albuma ostanejo tudi prezrte in so daleč od zapomnljivih. Disco Volante/Mt. Average skratka ni album, ob katerem bi prisilno odtavali nekam drugam, doživeli katarzo ali kaj podobnega, ker tega The Ills enostavno ne dopustijo. Seveda so tu momenti, ki zahtevajo manj pazljivosti in več sanjarjenja, a so ti tako kratki in nepredvidljivi, da bi se lahko v najboljšem primeru vsak ujel v svoj začaran krog takojšnjega ponovnega poslušanja.

The Ills lahko tudi v živo preverite že ta četrtek v Kinu Šiška, kjer si bodo oder delili z domačimi mojstri panonskega godbeništva ŠKM bando.