THE SUZUKIS: The Suzukis

Deltasonic, 2011

Mark E. Smith je svojčas navduševal s komadom Hit The North. Na sever Anglije se odpravljamo nocoj tudi mi. Tam je iz garaže zapeljala najnovejša različica enega od pojmov za hitrost. Z vajeti spuščen punk rock smo bili načeloma vajeni uvažati iz Amerike, tokrat pa nam šikane naših sluhovodov sekajo ostri otoški riffi in ritem, ki se mu mudi. The Suzukis so tu in namen imajo odpeljati kar nekaj dirk. Danes, na kulturni dan, si privoščimo punk rock kulturo, dokler ga, zaradi bogokletnih idej o ukinitvi Ministrstva za kulturo, še imamo.

The Suzukis prihajajo iz Wigana. Poleg The Verve so nekaj najboljšega, kar se je lahko temu mestu v okrožju Velikega Manchestra zgodilo. Nastali so sicer že leta 2005, dve leti kasneje pa izkazali potencial z EP-jem Reducer, zreduciranim na štiri komade, od katerih se je le vrhunski darkerski singl Built In, z zvočno kuliso Pere Ubu, uvrstil na lanskoletni julijski izdelek, predmet te recenzije. Zakaj pa so morala od takrat miniti dolga štiri leta, je zavito v tančico skrivnosti. Eponimni album prvenec je izšel pri liverpoolski neodvisni založbi Deltasonic, ki skrbi še za bende, kot so The Coral ali The Zutons.

Plošča ponuja enajst komadov, ki niso nič takega, kar nismo že slišali, vendar pa predvsem njihova udarnost pritegne pozornost. Izjema potrjuje pravilo, saj večina dobrega novega punk rocka prihaja iz Amerike. Britanski alter je bil vedno nekako skulirano pozerski. Potem ko so se The Horrors preveč zasanjali in umirili, nam The Suzukis nudijo nekaj, kar so imeli že Pennywise in Bad Religion. Ploščo z več energije kot nam jo da energetska ploščica. A kot je bil zapostavljen predlanski odličen album Gallows - Grey Britain - tako je zapostavljen zdaj sicer ne tako oster in bolj spoliran izdelek The Suzukis.

Gre za zapeljive garažne numere, ki pa so navkljub punk pedigreju na momente premalo nekonvencionalne. Drugi singl, ki tudi odpira album, nas nagovarja z Are You Happy With Yourself? V njem "ladsi" poskušajo vplivati na mlade, ki so zdolgočaseni, izgubljeni in brez perspektive v svetu, ki ponuja življenje polno diktatov in pravil. Žal se komad ponavljajočega refrena na bazi žarečih kitarskih riffov ne razvije, kakor bi se lahko, a navkljub pomanjkanju liričnih rešitev prebuja britansko mladino iz apatije. Z njim ne skrivajo svojih namer, pač pa neposredno vrtajo v sredico z distorzijo in fantastično bas linijo. Ima pa album tudi svoj »dark side of the moon«. Ta se kaže v komadih Really High in Reasons For Living, nirvanističnemu grungeu s Kings of Leon vokalom, kjer stvari upočasnijo. A zadevi naj se raje izogibajo, saj je njihovo trdo punkrockanje, z večkratnim pritiskanjem na distorzičen pedal, njihov najmočnejši adut, kar je razvidno v komadih HMS Greyface ali Chris Veasey Told Me So. Chris Veasey je mimogrede režeči frontman zasedbe. Če se bo ob njem kdo spomnil na Johnnyja Rottna iz časov Public Image Limited, tudi prav.

Med omenjene počasnejše komade sodi tudi komad, ki zapira album z naslovom How Long - neskončno dolg, saj nima ne konca ne kraja. Vse zaradi otročje fore, skritega, nepotrebnega komada oziroma enominutnega izseka nečesa. Zagovorniki skritih komadov ste seveda vabljeni na repliko. Kljub naštetim manjšim defektom pa The Suzukis še vedno rastejo, streljajo s svojimi kitarami in letijo v sonično nebo na strunah odličnega basa. So točka, kjer se srečujeta grunge noise z britpopom, Foo Fighters z Oasis. Tipični indie rock, katerega predal so žal v zadnjem desetletju kontaminirali zaradi neločevanja odpadkov in v njega zmetali mnogo odpadnih bendov.

Kot smo že nakazali, so The Suzukis na plošči združili nekaj bistvenih elementov punka sedemdesetih, ameriškega hardcorea osemdesetih in Britpopa devetdesetih. S svojo interpretacijo so nas ali nas bodo kot pljunek zalepili na steno. Da gre za album, vreden posluha, katerega vrtinec ne bo potegnil v povprečnost, se prepričajte sami.