Trio Electroscope: Electroscope

Recenzija izdelka
29. 5. 2022 - 19.00

Klopotec, 2022

 

V preteklosti se je v manjših lokalnih kontekstih večkrat, a le neformalno, opozarjalo na nekakšno obojestransko segregacijo med taborom akustične glasbene improvizacije in agresivnejšim elektronskim pristopom do glasbe, ki pa zato ni nič manj glasben in nič manj improviziran. Tako zgodovinsko kot lokalno je bila umetna distinkcija že večkrat naslovljena in presežena, tu pa jo omenjamo le zavoljo intuitivne opazke o zvočni naravi tria Electroscope.

Omenjeno umetno ločitev bomo tu povsem subjektivno prepoznali kot izraz protislovnih tendenc v določenih muzikah, s tveganjem, da gre pri tej protislovnosti zgolj za avtorjev umislek in prazen bavbav. Recimo tako: medtem ko se v improvizaciji tendenca po artizmu in zazrtosti v lastno estetiko izraža skozi instrumentalno virtuoznost akterja, pa se temu naproti postavlja iskanje izraza v orodjih, ki to virtuoznost spodnašajo skozi naključnost in arhaičnost zvoka. Povedano po domače?

Če tovrstna tendenca obstaja, jo lahko prepoznamo v nečisti seriji nasprotij med akustično improvizacijo in vsem, kar jo uspe zapacati z brutalnostjo nenadzorovanega električnega ali hrupnega, fizičnega in telesnega ukvarjanja z zvokom. Vendar, ali ni s tem samo v celofan zavitim izrazoslovjem opisana običajna sumničavost, s katero drug drugega opazujejo privrženci akustičnega in privrženci elektronskega zvoka? Morda da, morda ne.

Domači trio se na svoji drugi plošči bolj spogleduje z izrazom, ki ga goji v koncertnem kontekstu
 / 13. 4. 2016

Pred leti se je neka podobna debata odvila na spletu in če se ne motim, je bil njen rezultat formiranje zasedbe Litošt, ki je brezsramno v čisto virtuozno igro veščih domačih glasbenikov vpletla elemente telesne in celo plesne elektronike, ne da bi s tem žrtvovala suverenost žive izvedbe. Eden od članov te zasedbe, kitarist Vitja Balžalorsky, tudi sicer v svojem početju omenjeno nasprotje spodnaša že v osnovi, kolikor mu je električna kitara vsaj toliko pomembna kot serija efektov, s katerimi v živo obdeluje njen zvok. A omenjeni Litošt so slab uvod v Trio Electroscope, ki že čisto na prvo žogo v sebi nima nič ritmičnega in plesnega, kar bi pri širšem občinstvu lahko izzvalo bolj telesen odziv.

Vseeno nadaljujmo s trditvijo, da v zvočnem zapisu tria ostaja nekaj anarhičnega, kaotičnega in surovega, zaradi česar je njegov rezultat nekaj drugega kot zgolj dialog virtuoznih instrumentalistov. Vseeno pa ne gre za primat kakega posebnega dogovora, ki bi tičal v konceptualnem temelju zasedbe ali v želji, da bi si z njim zagotovila prizvok nečesa drugačnega.

Electroscope so poleg Balžalorskega še italijanski flavtist Massimo De Mattia, ki je kot del kroga goriško–italijanske izmenjave stalni znanec mnogih priložnostnih in trajnejših zasedb, v katerih ga pogosto vidimo igrati na odrih ne nujno osrednje Slovenije. Tretji pa je za omenjeno izmenjavo pogosto zaslužen briški tolkalec Zlatko Kaučič. Če nadaljujemo s svojim začetnim bavbavom, bi tako tudi ostala dva igralca odlikovala ravno nezmožnost omejevanja na izključno estetizirajočo igro. A v trenutku, ko bi se po recenzentsko razgovorili o večplastnosti Kaučičevega lika in dela neodvisno od pričujočega tria, bi nenazadnje pozornost preusmerili od tria k posebnosti in značaju umetnikov, ki v njem sodelujejo. Ali ne bi bilo tako povsem vseeno, kaj so kot trio naredili? Zakaj bi bilo potem v množici špilov, ki jih improvizatorji pač imajo, treba v obliki posnetka izdati še in prav tega?

Tega sicer ne vem, zagotovo pa ta trio ne pritegne pozornosti toliko na posameznika, ampak na nekaj zvočnega, in recimo, da v tem posamezniki vsak trenutek bežijo pred tem, da bi samo izražali nekaj svojega. Iz dela Balžalorskega lahko izpeljemo poudarek na elektronski šum, ki tu in tam zareže, a se ne prepusti zasanjanemu dromljanju, kar bi pač sodilo kam drugam. Morda je flavtist bliže risanju zvočnih tekstur, tolkalec pa z lastno paleto zvokov predstavlja mnoštvo, ki mu je težko pripisati individualen značaj.

Posnetek, ki nosi le ime tria, sestavlja osem komadov, posnetih v studiu blizu Trevisa davnega leta 2018, dopolnjujeta pa ga dva koncertna posnetka iz Nove Gorice, nastala ravno tako davnega januarja 2019. Koncertni del morda le še bolj poudari prostorskost, ki jo je trio risal skozi nasprotje basovskega odmeva in distorzirane zaletavosti neidentificirane elektronike, kitare in flavte, a njegovo bistvo je morda v tem, da izpostavi živost zvoka naproti njegovi gradnji. Umazano in zemeljsko.

 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness