WHITE FENCE: FOR THE RECENTLY FOUND INNOCENT

Sobno glasbeno udejanjanje Tima Presleyja, obeleženo v omejenih fizičnih nakladah, bi lahko razumeli tudi kot proces, kreativno vrelišče avtorja, ki je po letih glasbenega udejstvovanja ostal sam s svojimi neizživetimi idejami. Zgolj cenena štirikanalna mešalka je bila dovolj, da se je Tim potopil v zvočni svet lo-fi produkcije in pod monikerjem White Fence v pičlih dveh letih ponudil štiri glasbena poglavja.

A kalifornijskega avtorja, ki s svojim delovanjem že desetletje sooblikuje idejo ameriškega zahodnoobalnega neopsihedeličnega popa, smo imeli priložnost opazneje spoznati šele s ploščo Hair, ki sta jo upesnila skupaj z danes najbolj dejavnim predstavnikom tovrstnega kalifornijskega gibanja, Tyjem Segallom. In četudi se je Tim pod monikerjem White Fence na njej takorekoč znašel v viharju Segallovih deloholičnih procesov in vzpenjajoče kariere ter bil zato v očeh javnosti potisnjen nekoliko v ozadje, omenjena plošča pravzaprav beleži idejnost avtorjev na vrhuncu svojih moči. Njun glasbeni mišmaš je na plošči odražal glas nasprotujočih si pristopov in temperamentov, denimo drvečega Segalla ali abstraktnega Presleyja, ki po naključju ugotovijo, da so si usojeni.

Morda je slednja izkušnja spodbudila tudi Tyja, da je na svojem sledečem studijskem projektu Sleeper poprijel za akustično kitaro in umiril svojo izraznost in morda je slednja izkušnja spodbudila tudi Tima Presleyja, da je pričel razmišljati o danosti spevnega popa in zasanjano sobo nadomestil s studijskim prostorom koga drugega, če ne ravno Tyja Segalla, ki mu je ploščo pomagal posneti. For The Recently Found Innocent zato tudi ne deluje kot nenadni sunkovit preskok glasbenika, ki je z novimi pridobitvami odločen očarati vse, kar leze in gre, marveč kot naravni razvoj osredotočenega glasbenika, ki vseskozi išče možnosti in priložnosti na poti svojega avtorskega izpopolnjevanja.

Prava prednost in odličnost plošče For The Recently Found Innocent je zato prav priložnost, da glasbeno delo Tima Presleyja občudujemo v jasnejši in barvitejši podobi, ne da bi morali zato žrtvovati kanček avtorjeve idejnosti in nepristranskosti. Tim je uspel na plošči ujeti nekaj najboljših trenutkov, denimo vložke orgel v Sandri (When The Earth Dies), nekakšnem križancu med Belle & Sebastian in The Magnetic Fields, ob katerem bodo na svoj račun prišli vsi ljubitelji popa, ki se za nameček skriva v morbidni sporočilnosti, ki jo pooseblja verz »all the junkies wave goodbye«.

Energija je tekom plošče neverjetna, avtor nas s svojimi nenadnimi strukturnimi zasuki popelje na pot pestrih glasbenih modrovanj, ob katerih se nimamo priložnosti dolgočasiti. Še več, plošča odpira poligon tudi za nove avtorske pristope, četudi je govora zgolj o dodanih tolkalnih vložkih Tyja Segalla in Nicka Murrayja, ki so uspeli poudariti ritem tedaj, ko je bilo potrebno, poizkusite samo s teksturami prepojeno skladbo Anger! Who Keeps You Under?, glasno segallovsko Paranoid Bait ali na enoznačnem ritmu zgrajeno poskočnico Like That, oziroma umiriti v nekoliko bolj bazičnih delih plošče, kjer v ospredje privre ljubezen do akustičnega country rocka.

Morda je trditev »veliko enakega na drugačen način« ob plošči For The Recently Found Innocent pogumna, a zato nič manj resnična, toda tokrat ob tem ni treba iskati nobenih negativnih konotacij, Tim Presley je ustvaril prav takšno ploščo, kot mora biti.