YOUNG ZEE & MR. GREEN: One Crazy Weekend

Ruff Cutz Media, 2012

Raper Young Zee, sicer član izjemno nadarjene jerseyske zasedbe Outsidaz, se na raperski sceni giblje že dobri dve desetletji. V kolikor bi med raperji, ki v svoji karieri sploh še niso izdali albuma, nemudoma izločil nekoga, ki bi to vsekakor moral storiti, bi bil to prav gotovo on. Zee je sicer veliko gostoval in snemal z mnogimi raperskimi velikani stare šole in podtalja, kot so recimo Eminem, Fugees, Jedi Minds Tricks, Redman in Masta Ace, a razen skupnega ep-ja z zasedbo Outsidaz med uradnimi izdajami pravzaprav nima pokazati kaj dosti.

Seveda v tem uvodu manjka en podatek, in sicer, da je fant leta 1996 posnel izjemen prvenec „Musical Meltdown“, ki pa nato zaradi finančnih problemov založbe „Perspective Records“ ni izšel nikoli. No, raperske glave so ga lahko slišale pred leti, ko je album „leak“ prihrumel na svetovno spletišče. Ugotovitev je bila jasna, gre namreč za izjemen album, ki bi verjetno v času, ko je bil posnet, požel masovne ovacije rap publike.

Na drugi strani pa stoji producent in DJ, ki je skorajda osredotočen na revitaliziranje karier članov Outsidazov. Pred leti je zakuhal presežno ploščo s PaceWonom, katere nadaljevanje bomo dobili še letos, vmes pa se je podružil z Young Zeejem. Album sta skorajda v celoti posnela v enem norem vikendu med tem, ko sta opravljala vse ostale vsakdanje aktivnosti, vmes pa sta se odpravljala v studio. Loopi so tako postali resneje zaranžirani beati, besedila pa presek vsakdanjih stvari, ki jih Young Zee počne. Fanta sta se v studiu dobro zabavala, rezultat pa je dokaj na hitro „spacana“ plošča, ki ne razmišlja o svojem poslušalstvu ali uspešnosti projekta, marveč temelji na tem, da oba avtorja svoje refleksije podajata na način, kot si ga sama želita.

Besedilno, ikonografsko in stilsko nas album vrača v zlata devetdeseta leta hiphopa. Zee velja za zelo ignorantskega raperja z neprecenljivo humornim naborom referenc bodisi zvezdnikov bodisi upokojenih športnikov iz sveta borilnih veščin. S svojimi zabavnimi besedili in zanimivim, ob začetkih vrstic malce opotekajočim flowom ter visokim tonom glasu pa poslušalcu ne pusti dihati, saj se močno porogljive „najave“ nizajo ena za drugo. Njegov glas in stil sta nespremenjena že od začetka kariere, kar je zanimivo, pa je to, da se Young Zee kljub staranju še vedno odlično drži znotraj tematskih sklopov prvobitnega vzhodnoobalnega rapa. Ne glede na leta si ne grmadi skrbi, temveč preko nosljajočega glasu rapa o drogiranju, ovijanju smotk, bejbah, žuriranju opeva domače okolje, v vsem tem pa se tudi sam predvsem zabava. Spominja na stare dobre raperske čase, se smeji neumnostim, ki jih med drugim počne tudi on sam, kar mestoma sicer prehaja v malce bolna besedila, nato pa se hipoma spremeni v vsakdanje ulično ali celo družinsko okolje.

Smešna besedila večkrat vozi preko kratkih delov nekoč popularnih kompozicij ali raperskih navedkov. Velika količina kratkih delov drugih skladb, naj si bo to pozabljeni pop rap v stilu Candymana in Ahmada na eni ali ikon popa iz 80-ih in 90-ih, kot je Whitney Houston, na drugi strani, je lepo pomešan z jasnim, ignorantskim ošvrkom nad življenjem smetane, trendom posvajanja otrok, zgodbami o ljudeh, ki se počutijo užaljene in dogodki z njegove neposredne okolice. Album „One Crazy Night“ je vpogled v zadrogirano-pijanski stil življenja avtorja, ki svoje izkušnje opisuje z zvitimi tekstovnimi zankami in ga ne zanima, kaj si bodo o tem mislili drugi, je zelo neposreden in posmehljiv.

Producent Mr. Green njegovemu rapu sledi z veliko količino vzorcev v klasičnem boom bap produkcijskem stilu. Bazira na močnih bobnih, igrivih basih ter vzorcih klavirskega jazza in soula, s čimer ponuja Zeeju, da se vrača v čas, ki ga zaradi takih in drugačnih razmer ni uspel učvrstiti v prvi ligi raperskih junakov svojega časa. Green, tako kot Zee, vzorce išče v precej prepoznanih vzorcih, album recimo odpre kar s samplom Bon Jovijev, nato pa se potepa po svetu vzorcev hiphopa, jazza, soula, pa tudi popa. Glavni problem Mr. Greena in tako na hitro narejenih plošč pa je zvok, saj je kar nekaj kompozicij slišati kot da ne bi bile dobro zmiksane, vokali mnogokrat prihajajo preveč iz ozadja, so zelo suhi ter precej amatersko vmešani z beati, zato mestoma tako vokali kot beati izgubljajo svoj žmoht.

Izjemno kratek album vsebuje zgolj 11 kompozicij in daljši Stretch & Bobbito fristajl, pri katerem sodelujejo še drugi člani zasedbe Outsidaz. Fantoma se še kako vidi, da sta se ob delu albuma močno zabavala, da je bila plošča narejena ekspresno, kot nekakšen eksperiment, kako izgleda delo na licu mesta.  Končni rezultat je močna plošča, ki se nagiba globoko v devetdeseta, a z močnim pridihom današnjega časa, ki vsebuje ulično kredibilnost, precejšnjo mero jebivetrskosti, verbalnega duhovičenja ter sproščenosti. Vsebuje vse prvine zabavnih, humornih, ignorantskih albumov, ki jih krasi tehnično zelo zanimiv in izpopolnjen MC, ki ostaja še kako svež kljub svoji zajetni raperski starosti in kilometrini.