ZHLEHTET: TOYOMI

ZHLEHTET: TOYOMI

Recenzija izdelka
2. 7. 2020 - 19.00

samozaložba, 2020

 

V današnji Tolpi bumov se bomo posvetili debitantskemu albumu zasedbe Zhlehtet, naslovljenemu Toyomi. Album, ki bo izšel 10. julija in ga na Radiu Študent predvajamo premierno, je delo šestčlanske zasedbe, zbrane okoli jazzovskega pianista in skladatelja Roka Zalokarja – ustvarjalca, ki ga vsi, ki sledite ljubljanski sceni improvizirane glasbe, zagotovo tako ali drugače poznate po projektih, kot sta Kukushai in Rok Zalokar Trio. In če to drži, potem vam verjetno tudi imena preostalih petih sodelujočih ustvarjalcev ne bodo tuja. Zhlehtet poleg Roka sestavljajo še Neža Zupanc, Pieter Kvil, Jošt in Vid Drašler ter Urška Preis, ki je zaslužna tudi za vizualno podobo albuma.

Izhodišče za razlago albumskega koncepta ponudi kar naslov izdaje. Toyomi je stara japonska beseda, ki jo prevajamo kot zvok ali odmev, kot ustvarjalci izpostavijo v spremni besedi k albumu, vendar lahko v določenem kontekstu pomeni tudi mogočen zvok in skupinsko smejanje. Simboliko v naslovu uporabljenih besed lahko sprva vidimo na ravni zvočnih značilnosti kompozicij, po drugi strani pa semiološka interpretacija naslova naše dojemanje napelje k nečemu večjemu, kar vznikne šele iz interakcije med sestavnimi elementi. Ta asociacija sovpada z načinom, na katerega se je Rok lotil sestavljanja kompozicij. Ubral je pristop, pri katerem je snemal inštrumentalne improvizacije solistov, ki so jih glasbeniki ustvarili v izolaciji v skladu z določenimi navodili. Tako sodelujoči ustvarjalci kot tudi sam skladatelj v trenutku snemanja improvizacij torej niso imeli vpogleda v širši povedni lok kompozicij, ki jih slišimo na albumu. Poleg improvizirajočih posameznikov pa so bili vir nabirke posnetkov v prvi fazi tudi koncerti, ki so se odvijali kar doma. Po zaključenem izboru zvočnih elementov je sledila njihova organizacija, manipulacija in modifikacija, poleg tega pa je Zalokar eksperimentiral z oblikami produkcijskih tehnik in novimi glasbenimi elementi.

Podoben pristop lahko na primer prepoznamo pri Makayu McCraven in njegovemu albumu Universal Beings, ki je sestavljen iz koncertov, posnetih v živo, ki so bili nato elektronsko obdelani in modificirani. To nikakor ni povsem nov pristop; na njem temelji music concrète, kompozicijska tehnika, ki je že od prve polovice dvajsetega stoletja prisotna v kanonu zahodne komponirane glasbe. Vendar pa je album Toyomi zanimiv tako zaradi svoje konkretne strukturne produkcije kot tudi zaradi svoje improvizacijske osnove. Tej sta bila zaradi načina pridobivanja posnetkov odvzeta element žive interakcije med ustvarjalci in priložnost za odzivanje na splošno atmosfero prostora, kjer izvajajo skladbo. Vendar ob poslušanju samega albuma skladbe delujejo koherentne in strukturirane, in ne bi mogli trditi, da se glasbeniki dejansko ne odzivajo drug na drugega. Prav tako se dodaten nivo kompozicije kaže v obliki bolj kristaliziranih idej. V skladbi Spiritual Blackout lahko zaradi nekaj fragmentiranih in delno ponavljajočih se motivov na sintetizatorju ter določenega trenutka jasno očrtanega groova izpostavimo jasno smer gibanja kompozicije. Podobno nakaže druga polovica skladbe Don_t Quixote, v kateri sintetizator orisuje melodijo.

Ravno zaradi izbrane inštrumentacije in poudarka na zvočnem oblikovanju ima album pridih določenega zvoka, za katerega bi morda lahko prav tako rekli, da izhaja iz sodobne losangeleške ali chicaške scene. In če je v zadnjem času tam trendovsko razširjanje svojega, v osnovi jazzovskega izraza v kombinaciji z elementi hiphopa, je Zalokarjeva šesterica pri inkorporaciji trenda subtilnejša. Sintaksa, ki jo dela skladatelj, je v veliki meri še vedno usidrana v prosti improvizaciji. Vendar pa Zalokar z improvizacijo in inštrumentacijo predvsem gradi teksture, ki nato služijo kot navdih za nadaljnjo smer kompozicije, obenem pa tudi že kot njen strukturni element. Seveda lahko na albumu slišimo tudi komade, ki zvenijo bližje ortodoksni prosti improvizaciji. Tak je na primer komad Safety Check, ki je v nekem smislu horizontalno zgrajen okoli flavtine interakcije z ostalimi modificiranimi zvočnimi elementi, vendar pa ga na koncu vseeno v celoto povežejo sintovske teksture. Za primer ilustracije širokega polja, ki ga zavzema album, pa lahko Safety Check postavimo ob bok komadu Some Skunk, ki ima kljub prepletu različnih tekstur groove oziroma – morda bolje rečeno – določeno strukturo. Iz tega lahko izpeljemo idejo, da je eksperimentalni aspekt albuma izveden predvsem na ravni zvoka. Razlika je v tem, da je v ospredju eksperiment kot kompozicijska tehnika, ne pa kot kompozicija sama. Te strukture, ki služijo kot ogrodje komadov, pa lahko obenem nedvomno služijo tudi kot percepcijsko sidrišče poslušalcem. Prav tako lahko na tem mestu izpostavimo, da je dolžina samih kompozicij v veliki meri kompatibilna tudi s standardom radijskega oddajanja. Posledično lahko album doseže tudi širše poslušalstvo, ki spremlja sodobno svetovno lo-fi jazz hiphop sceno, prosta improvizacija in sodobna komponirana glasba pa sta jim bolj tuji.

Zaradi vloge, ki sta jo pri ustvarjanju albuma zavzeli produkcija in rekompozicija, kot prakso poimenuje sam Rok Zalokar, lahko domnevamo, da bo nastop v živo drugačen od skladb, kot jih slišimo na albumu. Razlika med kontekstom živega nastopa in albuma zahteva od ustvarjalcev posvečanje pozornosti prednostim in omejitvam obeh izrazov. Na koncertu bodo morda izpostavljene določene teksture, ki dajejo naboru skladb edinstven karakter, vendar pa je pričakovati, da se bo zasedba izvedbeno vrnila k prvinskosti proste improvizacije. 

Zhlehtet bo album Toyomi predstavil 8. julija na letnem vrtu Gala Hale, album pa bo uradno izšel 10. julija.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness