ZULUS: II

Aagoo, 2015

Iz Brooklyna prihajajo Zulus s svojim drugim studijskim albumom, ki nosi preprost naslov II. Štiričlansko skupino tvorijo glasbeniki, ki so sodelovali v bendih, ki prihajajo iz punkovskega in hardkoraškega okolja. Bodisi so sodelovali s skupinami, kot sta The Homosexuals, Wand, ali pa jih druži igranje v manj znanih bendih, kot sta Battleship ali Teenage Nitewar. Kljub kitarsko hrupnemu izhodišču so se fantje združili, da oblikujejo skupino s pop karakteristikami. Kakorkoli, že ob posluhu njihovega prvega studijskega albuma z naslovom Zulus postane vsakemu poslušalcu jasno, da so svetlobna leta od kakršnekoli zvočne estetike, ki bi ji lahko dali pop predznak. Njihove kratke in enostavne pesmi sicer hitro pridejo v uho, a melodije so zmaličene pod bogatimi plastmi kitarskega hrupa, kot ga tvorita No Age. Ustanovna člana Daniel Martens in Aleksander Prechtl prihajata iz glasbenega okolja San Francisca, kar posledično poveže zvok Zulus s tamkajšnjo glasbeno estetiko. A če je zvok kalifornijskega dvojca usidran v sodobno hrupno produkcijo, se Zulus obenem nahajajo v kitarski estetiki, ki dostikrat spomni na osemdeseta leta.

Predvsem jih zaznamuje nadvse surov zvok, a kljub temu album zaradi obilja kitarskega belega hrupa vseskozi deluje mehkobno, shoegazersko, a s punkovskim pedigrejem. Uvodno pesem Revolver III odprejo nianse noiserskega plastenja, garažna estetika in vokal, ki je razločen, a se obenem sliši,  kot da bi prihajal iz cenenega zvočnika. Zulus že takoj na začetku pokažejo, da ne sklepajo kompromisov, pesmi so hitre, album komaj preseže dolžino dvajsetih minut. Že naslednja pesem Medications punkovsko oddrvi, a navkljub hitrosti je slišati, da se na albumu vseskozi dopolnjujeta brzina igranja in prej omenjeni kitarski beli hrup, ki skupaj tvorita značilno zvočno sliko.

Ta je predvsem prijetno hrapava, umazana, a obenem s svojim hitrejšim tempom podivjana in energična. A album ne vsebuje le hitrosti, na njem slišimo tudi pesem Gemini, ki s skoraj petimi minutami izstopa po dolžini in počasnejšem tempu, kjer s ponavljajočim se valovanjem in gomazečim zvokom doseže efekt udarnosti. Zulus na celotnem albumu prehajajo skozi pankovsko noiserski in rockerski izraz, tako da je album navkljub kratkotrajnosti raznolik in razgiban, od hardkoraške Chemicals do atmosferične Screens. Na koncu albuma pa slišimo lahkotnejšo in s svetlejšimi toni zaznamovano The City's Vein, pri kateri za hip celo ujamejo pop všečnost. S tem zaokrožijo album, ki je vseskozi brezkompromisen, a obenem vsebuje zapeljivo mešanico kitarske hrapavosti, hitrosti in hrupnosti.