Brijačnica

Boćarski dom, Zagreb, 27. in 28. 1. 2017  

Na drugi izvedbi zagrebškega dvodnevnega regionalno obarvanega festivala Brijačnica so organizatorji, ki so sicer koncertni promotorji, povezani s Tvornico, dogajanje iz zagrebškega gospodarskega razstavišča prestavili v športno dvorano Boćarskega doma. 

V petek zvečer, ko so igrali Pips Chips & Videoclips, Le Cinema, Gatuzo, ljubljanski Čao Portorož, Straight Mickey and the Boyz ter Broken Ideas, se je zbralo malo več kot tisoč obiskovalcev, v soboto, ko so igrali prebujeni Kojoti, Obojeni program, Jonathan, Mašinko, Discohernia, Oružjem protivu otmičara, pa približno dvakrat več. Brijačnica je, kot rečeno, postavljena kot festivalček z rahlim posluhom za regionalno sceno, kar je vsekakor dobro, letos pa je v programu ponudil kombinacijo aktualnega izbora in izbora, ki bi mu lahko pripisali pridevnik nostalgičnega, ter kombinacijo uveljavljenih in novih imen.

Nostalgično v programu so prispevali Le Cinema, ki so konec osemdesetih razvnemali v Kulušiću s priredbami Ramones in izvedbami skladb iz zgodnjega repertoarja benda Film, v katerem so igrali člani zasedbe Le Cinema. Danes ta kombinacija nima posebnega smisla niti vsebinsko niti izvedbeno, čeprav je takoj slišati, da je njihov Piko Stančić vrhunski bobnar, kaj šele vizualno. Pips Chips & Videoclips so bend, ki je na Hrvaškem dosegel popularnost zaradi domnevne karizmatičnosti pevca, frontmana in avtorja Riperja, ki je večkrat zamenjal zasedbo skupine. V Zagrebu so od devetdesetih naprej dobro etablirani, četudi jim razumljivo stopnja privlačnosti niha, toda lokalnih okvirjev niso konkretno presegli, saj je njihova glasbena zgodba preveč lokalna, hermetična in samovšečna. Njihova predstava, razen nekaj redkih trenutkov, ko je zasedba zgradila masivno zvočno steno, je pri recenzentu sprožila vprašanja, kot je denimo, zakaj ljudje sploh plačujejo, da bi gledali tovrstne nastope.

Vibracije v soboto so bile nekoliko bolj živahne. Najprej smo ujeli punk skupino Mašinko, ki se duhovito ponaša s kar tremi kitaristi, ki sicer vsi igrajo iste linije, s pevcem, ki spoštuje punk modo črnih Ray Ban Wayfarer, in zborovskimi poudarki refrenov, ki dajejo dinamiko njihovi predvidljivi glasbi, ki je odigrana z omejeno veščino. Četudi imajo Mašinko mnoge omejitve in pomanjkanje identitete, saj se jih lahko hitro zamenja za podmladek Hladnega piva, so vsaj konkretni in energični in v svojem punkovsem jurišu tu in tam vržejo kak zanimiv šankovski komentar na politiko in družbo. Za njimi so nastopili Obojeni program, katerih vrednost in privlačnost temelji na zares odličnih basovskih rifih Ilije Vlaisavljevića "Bebeca", medtem ko je brezciljno tavanje, postopanje in momljanje prebranih besedil s strani pevca Kebre po vseh teh letih na trenutke videti le še bebavo.  Model poje iste pesmi že skorajda trideset let in jih še vedno »kao« bere. Le kdo je tu nor, bend, pevec, publika, ki kupuje vstopnice, ali organizator, ki jih vabi? 

Letošnja Brijačnica nas je zanimala predvsem zaradi dveh bendov. Prvi so Jonathan, ki so se zadnje čase iz hrvaškega zaledja začeli prebijati v ospredje in so novi predstavniki plodne glasbene scene iz Reke, in zaradi vrnitve zagrebškega rock'n'roll benda Kojoti. 

Jonathan bi lahko ohlapno in na hitro opredelil kot hrvaški hipsterski bend, čeprav to nič ne pomeni in nič ne pove o njihovi glasbi, tako kot je sam pojem hipsterstva zelo težko smiselno opredeliti, ker nima jasnih vrednot. Karkoli že, Jonathan so za jezik izražanja izbrali angleščino, s katero bodo (tako kot večina bendov v Sloveniji, ki se je podobno odločila) hitro zadeli v steno, ki je ne bodo mogli prebiti. Kitarska medigra Jonathanov je izpiljena, njihovo ustvarjanje zvočne slike je napredno, predvsem pa imajo gibčno ritem sekcijo, ki bi njihovi glasbi lahko dodala še več vpliva LCD Soundsystem in jo naredila bolj plesno in manj popovsko melanholično. Pevec Jonathan je izvajalec, ki ga posamezni poslušalec sprejme ali ne. Je nastopač, zagotovo pa ni  zabavljač. In dobrih zabavljačev, ki so hkrati umetniki s sporočilom, je na tej regionalni sceni premalo, a ravno takšne glasba dejansko rabi, pa naj bo pop, alter ali rock. 

Brijačnici, ki je bila zaradi nizkih temperatur in medlih nastopov bolj podobna »zamrzovalnici«, so smisel dali povratniki, rock'n'rollerji Kojoti s tremi originalnimi člani, drugim bobnarjem in novim klaviaturistom, ki je hkrati tudi spremljevalni pevec, ki jih je popravil tako zvočno kot vizualno. Njihov koncert je bil za regionalne okvirje perfekten comeback nastop. Pri tem je veliko dejavnikov in v soboto zvečer so se vsi poklopili. 

Najprej, bend je bil glasbeno sijajen. Četudi niso igrali skupaj nekih sedemnajst let, so se posamezni člani glasbeno razvili, vmes niso počivali, drugi bobnar in klaviaturist pa sta jim dala osnovo, na kateri sta lahko kitarist Davor in basist Vanja še bolj elastična v svojem igranju, a zato nič manj nabrita, dinamična in ostra. Njihove pesmi in albumi so v vmesnem času našli celo novo občinstvo in ohranili staro. Nekateri so jih celo tako pogrešali, da so se pripeljali iz samega juga Hrvaške in s seboj prinesli transparente. Na Hrvaškem je vedno dovolj prostora vsaj za pravi rock'n'roll bend, in v žilah Kojotov, te zagrebško-vinkovaške zasedbe, ki je nastala iz članov Greaseballs, Pokvarene mašte, Majk, Superoperater in tako dalje in tako naprej, se pretaka zares prava r'n'r tekočina. Naprej, Davor Viduka in bend so aranžmaje osvežili, posodobili, nastop pa osmislili z venčki pesmi, ki so se med seboj prelivale brez pavz in zastojev. Emocionalna izmenjava med bendom in občinstvom je bila od uvodne priredbe The Stooges – I Wanna Be Your Dog do zaključnega bisa na najvišji ravni na dvodnevnem festivalu. Kojoti so se vrnili z veliko žara in avtoritete. S takšnim nastopom bi se jim v Zagrebu in regiji morala odpreti mnoga vrata, ki so jim ostala v prvi fazi skupine zaprta.