Pogled dveh smrekovih lubadarjev

V zadnjem tednu junija je Rogaško Slatino ponovno obiskal Pranger, tridnevni festival poezije in literarne kritike. Dva kritika in kritičarka so izbrale vsaka po tri pesniške zbirke, ki so jih pretresale na letošnji že 20. ediciji festivala. 

Presenetil nas je delež opisnih kritik v razpravah, ki so zato izpadle zelo previdne, morda celo preveč, da le ne bi komu stopile na žulj. Kot izjemo bi omenile razpravo o zbirki Psica in poletje pesnika Uroša Zupana, ki se je žal ustavila, še preden bi se lahko razvila.  

Sicer pa ena ... 

Slišale ste pomenljivo tezo direktorice Prangerja, Urške P. Černe, ki je sicer za časnik Delo dejala, da »se v trku rojevata vselej novo spoznanje in globina uvida.« Za vse, ki se vam je teza morebiti izmuznila, ponovimo še enkrat: Černe meni, da za vstop v neko pesniško zbirko ni dovolj samo splošna naklonjenost poeziji, treba je čutiti naklonjenost prav do te, specifične poezije, v katero poskušamo vstopiti. In v primeru, da takšne naklonjenosti ne premoremo – potem te poezije sploh ne moremo razumeti.  

Razprava o Psici in poletju se torej še niti ni utegnila razviti, ko so jo prekinili z obtožbo, ki je negativno kritiko označila za negativno čustveno nabito reakcijo na zbirko. Ta pa naj bi bila produkt negativne »predzaznave«. Očitek je sicer deloma resničen, Zupanu nismo naklonjene, zapomnile smo si ga med drugim po eseju, ki je bil leta 2020 objavljen kot uvodnik v reviji Literatura. Poveden je že njegov naslov – Smrekov lubadar, saj z njim označuje kritiko, ki si drzne o umetnosti soditi s kakšnim drugim kriterijem kot z »edinim pravim kriterijem za presojanje umetnosti«. Le kateri naj bi ta kriterij bil? Nič lažjega – ali je pesem dobra ali pa je slaba. Zupanu gre skratka v nos tista kritika, ki si drzne o literaturi razmišljati na primer politično. Kaj torej čaka kritičarke, ki si Zupanovo poezijo dovolijo uzreti skozi prizmo političnosti? Opus tako zvanega pesniškega velikana namreč velja za izrazito individualiziran izraz intimnega doživljanja sveta, kot tak pa torej že ne more biti političen.

Če se vrnemo k Psici in poletju, je Zupanova zbirka s svojim odnosom do subjektov v poeziji, predvsem s klišejskim opisom žensk, evocirala negativen odziv. To se je izpostavilo tudi med razpravo – ponudil se je feministični pogled na določene elemente zbirke. Nekateri bi najbrž prisegali, da je feministično branje vsiljeno in nasilno do zbirke, a so trendi, ki se kar naprej ponavljajo že v produkciji in ne le v kritiki.  

V zbirki je občutna pesnikova želja po čislanju in spoštovanju, za katerega pa je tudi jasno implicirano, da naj bi ga manjkalo. V tem smo prepoznale določeno mero prezira do, poudarjamo, mlajših avtoric. Kritika mlajše generacije pa je bila predvsem preprosta in predvidljiva, sledila je argumentaciji prej omenjenega eseja – mladi naj ne bi več brali pravih, dobrih avtorjev. Posledično naj bi njihova poezija in zmožnost njene presoje šepala – na škodo pravih, dobrih avtorjev, seveda.  

Posvetimo se zdaj, ko smo že razgrnile meso polemike, še očitku, ki je razpravo prekinil. Ali je res edina možnost, da je kritičarka pesniku naklonjena? Predpostavimo, da je vstop v vsakršno poezijo že čustveno nabit ali pač ne. Obe možnosti določa vrsta pogojev, med katerimi so predhodna seznanjenost z avtorjem ali avtorico, z njenim opusom in osebna preferenca. Tisto, kar nas nagovarja – kot kritiki pogosto ponavljajo. Zdi se nam pomembna tudi ločnica, ki razmejuje kritiško od ljubiteljskega branja. Če se nameravamo lotiti pisanja kritike, ki vsaj pretendira k neki objektivnosti, je smiselno sklepati, da pisanje terja distanco do čustvene afektiranosti. Ta distanca pa je predpogoj za njegovo izčiščenost. Recimo temu procesu preprosto delo kritičarke. Distanciranje pomeni v prvi vrsti proces reflektiranja čustvenih odzivov, ki jih dano čtivo bodisi proizvede bodisi jih ne. Upoštevajoč stališče, da literarno delo končno dopolnitev oziroma oživitev doživi v bralki, lahko kritičarka dalje na osnovi refleksije lastnega doživljanja prebranega začrta osnovne teze svoje kritike. 

In kakšen je vpliv kritičarkinega »predzaznanega« odnosa do avtorja in njegovega dela? Pozdravili bomo pozitiven odnos do dela, če nam naklonjenost olajša branje. Iz istega razloga je dobrodošlo tudi pomanjkanje odnosa, četudi lahko v drugih okoliščinah tovrsten manko pomeni tudi nepoznavanje, kar lahko otežuje kritiško delo. Za tretjo možnost – negativen odnos –, ki je v našem primeru postavljena pod pereče vprašanje, pa trdimo, da je lahko prav toliko produktivna, če je le ustrezno reflektirana in umeščena. 

Javno izražena negativna kritika med razpravo je bila s strani organizatorke prepoznana kot izrazito negativna čustvena reakcija, ki – ponavljamo in poudarjamo navedek – onemogoča vstop v dotično delo. Takšna izjava nas požene v območje spolzkih strmin, ki nas kaj hitro pripeljejo do zaključka, da je za vstop v poezijo potreben pozitiven čustven odnos ali vsaj pomanjkanje odnosa. Slednja sta dalje po tej logiki edini možnosti, ki nas privedeta do upravičene kritike. V kolikor je negativen čustven naboj enačen z negativno kritiko, lahko po istem sklepanju izpeljemo zaključek, po katerem pozitivnega enačimo s pozitivno kritiko. Še več, ker negativen čustven odnos onemogoča vstop v poezijo, potem onemogoča tudi že samo možnost kritike. Lahko se vprašamo tudi, kaj sploh pomeni nevtralna kritika, saj je zanjo namreč najpomembnejša vzpostavitev nekakšnega odnosa do dela, kar pa že implicira neko opredeljevanje. A zagotovo nam preostane ena možnost – naklonjen odnos, kar pomeni, da nam preostane le ena možna kritika – pozitivna kritika. 

V kontekstu izvedene izpeljave zlahka razumemo klic po vrnitvi nazaj k zbirki, ki je odmevala skozi razpravo. Vsak odklon od pozitivnega odnosa do zbirke, to je pozitivne kritike, je pač razumljen tudi kot odmik od zbirke same. Negativni kritiki, kakor je v tem primeru razumljena, je namreč dostop do zbirke a priori onemogočen. Vsaka negativna kritika se potemtakem mora nanašati na izvenliterarno realnost oziroma na avtorjevo osebo in razprava se kaj kmalu izpoje.

Mogoče pa je bila razprava res prekinjena le zato, ker je posegala v razpoložljiv čas v programu za naslednjo. Dobro, a zakaj je bil razlog zveden na njeno negativno čustveno predznačenost? Preprosto, ker je lahko bil. Ker sta mu validnost zagotavljala moč in vpliv, ki ju ima Černe nad mladima neuveljavljenima kritičarkama. 

V časniku Delo so, podobno kot Prangerjev kritik Denis Škofič, razpravo označili kot generacijski konflikt. Oznaka je pomenljiva, saj tovrstno argumentacijo razumemo kot redukcijo na dva tabora: na starejše, izkušene nosilce vednosti in mlajše, ki si zaradi neizkušenosti negativne kritike ne bi smeli privoščiti. Starejši pol je postavljen na mesto avtoritete, s katerega toliko lažje kritiko drugega pola odpravi s prispodobo čustveno negativnega odnosa. Tako se tudi posamezna stališča posploši kar na vse pripadnike generacije. Pluralnost glasov in pozicij, ki polje literarne kritike – v kolikor jo razumemo kot dialog – bogatijo, ne pa siromašijo, je tako zlahka zabrisana.

Zlasti v kontekstu poezije Uroša Zupana, ki ga del kritiške javnosti smatra za pesniškega velikana, se zdi razplet razprave precej simptomatski. Če se pesnika označi za velikana, sledi, da je njegovo delo vedno odlično, negativna kritika pa de facto onemogočena. Kako bi se torej negativno opredelili do dela, katerega avtor je nedotakljiv? Težko. Potemtakem se zdi, da se je razpravo ustavilo tudi iz strahospoštovanja pesnikovega staža na literarni sceni. 

Z izrečenim tudi ne želimo zagovarjati ločevanja avtorja od njegovega dela – vsako pesniško zbirko napiše oseba s konkretno družbeno pozicijo, ki vsaj do neke mere usmerja njeno vsebino. Tudi takrat, ko vsebina zbirke pretendira k abstrakciji in univerzalnosti. Tako se zdi zelo povedno, da je Prangerjev kritik Alen Albin Širca poezijo Andreje Štepec v eni od razprav označil kot histerično. Delo ženske avtorice je torej opisal z iz naftalina izvlečenim psihiatričnim izrazom, ki je v svojem bistvu mizogin. Upamo si trditi, da je tovrstno označevanje – četudi morda nepremišljeno – posledica avtoričinega spola. Posebej pomenljivo pa je, da se ob to nihče ni obregnil, argumentirana in solidno artikulirana feministična kritika Zupanove zbirke pa se je ustavila. V tem kontekstu se mesto izjavljanja pesnika ali kritičarke ne zdi več obstransko. Kontrast med odnosom do avtorja velikana in ženske avtorice pa je očiten. S tem se vrnemo k hierarhijam znotraj literature in kritikam, ki so, kakopak, družbeno pogojene. 

Če strnemo, bi lahko rekle, da se je pogovor o zbirki Psica in poletje izjalovil zaradi nerazumevanja izrečene kritike. Hkrati se je razpravo ustavljalo s predvidljivimi argumenti; če ni kriva generacijska razlika, je za negativno kritiko zaslužno nepoznavanje celotnega avtorjevega opusa. V kolikor tudi to ni vzrok, so gotovo posredi čustva in tako dalje. Vstop v polemično debato tako ni bil mogoč, kritike pa so razvodenele. 

Še eden od glasov, ki na razpravi ni doživel resnega odgovora, je bil Pino Pograjc, s katerim smo zato včeraj opravili še krajši intervju. Pograjc se je lotil revizije pesnikovega opusa, saj je že na razpravi opomnil na Zupanovo pomanjkanje razvoja in določeno trmo v pisanju skozenj.