KEFIR - DEVETI STANOVALEC

KEFIR - DEVETI STANOVALEC

Recenzija dogodka
22. 2. 2016 - 13.00

Rezidenčna bivanja so danes uveljavljen način kulturne izmenjave, pri kateri umetnik ali umetnica za določen čas spremenita svoje delovno okolje s selitvijo na izbrano lokacijo v tujini. Gre za logičen odziv na globalizacijo umetniške scene, ki mednarodno fluidnost vpletenih tako ali tako pričakuje in zahteva.

Rezidence so neke vrste institucionalna podpora, ki, poleg romantične ideje o kreativnem potencialu distance od domačega okolja, ustvarjalcem ponujajo tudi nekaj veliko bolj bazičnega - nujno potrebno logistično in finančno podporo. Nekateri gostujoči umetniki se v zaostrenih razmerah za rezidence odločajo predvsem zaradi te podpore in ne iz ustvarjalnih vzgibov, pogosto pa sodelovanja med gostitelji in avtorji rezultirajo v specifičnih projektih, pri katerih je prisoten pečat lokalnega okolja. Tak končni produkt je v smislu vseprisotne želje po mednarodnem zbliževanju skozi umetnost razumljiv, a tudi precej predvidljiv in ne nujno v korist izrazne moči umetniškega dela.

Kaj lahko torej sodobni umetnik, ki mu mednarodnost ni eksotika, temveč način življenja, naredi v odziv povabilu rezidenčne institucije in galerije, kot je Tobačna 001?

Ištvan Išt Huzjan, ki živi med Brusljem in Ljubljano, priložnost izkoristi za izgradnjo začasnega domovanja, katerega lokacija postane kar galerija. Projekt naslovi z naslovom Rue Des Fabriques 43, s čimer se sproži premislek o novi identiteti Tobačne 001. Je to razširjena umetniška rezidenca, umetnikov dom ali galerija?

Narativ se nadgradi z dejstvom, da Huzjan k sodelovanju povabi sedem sostanovalcev-umetnikov, s katerimi si deli svoje bruseljsko domovanje. Tudi Thibaut Espiau, Tina Javornik, Kasia Kowalska, Antoine Meyer, Ernesto Sartori, Roberto Verde in Mélanie Vincent so v Bruslju "tujci" in si stanovanje delijo po naključju oziroma iz popolnoma pragmatičnih razlogov. Na Huzjanovo povabilo so ti avtorji prispevali oziroma izdelali umetniška dela, predmete, ki se vsak na svoj način vklapljajo v formiranje skupnega (skupnostnega?) prostora v galeriji.

Kot izvemo, so te raznovrstne komponente, ki segajo od slik, kipcev, video inštalacij pa do vsakodnevnih ready-made objektov, kot so embalaže za mleko, rezultat bolj ali manj poglobljenega razmisleka o skupnem bivanju v Bruslju. Banalno rutino DIY izdelovanja kefirja ovekoveči splav iz embalaž in video projekcija samega procesa, medtem ko svinčena zavesa ob vhodu izpostavlja resen problem zasebnosti v prenatrpanem stanovanju. Glede na to, da je vsak delček projekta delo enega samega avtorja, ne moremo oceniti, ali stanovalce družijo podobni interesi, problemi ali konec koncev umetniška vprašanja. Kako prepletena so njihova življenja, nam v resnici ni razkrito - zdi se, da so v Bruslju zgolj in predvsem sostanovalci, v Tobačni galeriji pa se njihovi odnosi šele globlje formirajo.

Nekateri, predvsem Huzjanovi, prispevki k projektu presegajo nivo individualnega razmisleka o bivanju v tuji deželi z osmimi bolj ali manj bližnjimi osebami. Ti prispevki skušajo najti skupne točke med avtorji/sostanovalci, zanima jih, kaj je tisto, kar se je kot skupno formiralo na relaciji Bruselj-Ljubljana. Eden zanimivejših poskusov je Huzjanova neke vrste spominska knjiga, ki jo sestavljajo reprodukcije obraznih portretov starih mojstrov, h katerim so pripete polaroidne fotografije.

Na fotografijah so roke umetnikov v različnih situacijah in položajih, vsem pa je skupno, da so nastale med pripravami na izvedbo projekta, v Bruslju, Ljubljani ali pa nekje na poti. Te zelo hipne, mimobežne zabeležke so v ostrem kontrastu z monumentalnimi portretnimi glavami, skupaj pa tvorijo učinkovito celoto. Kot se s kombiniranje glav in rok ustvarja nova identiteta portretov, naj bi se tudi s sodelovanjem umetnikov na projektu rodila nova kolektivna identiteta sostanovalcev.

Huzjan gledalca povabi, da s priloženimi rokavicami prelista knjigo, s čimer ga aktivno vključi v proces. Sproža se ideja, da bolj kot smo s skupnostjo, v kateri se gibljemo, v stiku in dialogu, večji del naše osebnosti prevzema skupna identiteta.

Kolektiv umetnikov tvori vezi skozi razne performativne geste, med katerimi lahko izpostavimo krajo dveh uličnih količkov iz Bruslja in Ljubljane, ki sta svoje novo mesto, eden ob drugem, dobila pred vhodom v galerijsko stavbo. Količka, čeprav nista last stanovalcev, funkcionirata kot vstopna točka oziroma simbol skupnosti, ki trenutno ne prebiva niti v Bruslju niti v Ljubljani, temveč si lasti in osmišlja umetniški prostor. Bruseljski stanodajalec, katerega povečan podpis je naslikan na fasado galerije, tu nima vpliva, zasukana hišna številka Tobačne pa red obrača na glavo. Tisto, kar je bila v Bruslju skupnost stanovalcev, postane v galeriji umetniška komuna.

Romantičen značaj medkulturnosti, ki se mu ideja razstave noče in ne more ogniti, morda najlepše povzema izdelek Melanie Vincent. Francoska umetnica na okna galerije izriše fantazijsko potovanje, ki prikazuje osmerico sostanovalcev na gorniški poti po slovenski transverzali. S tem estetsko sicer prepričljivim delom se spet vračamo na začetno opombo, da tovrstni projekti, zaznamovani s kultom "mednarodnega povezovanja", ne prinašajo vedno umetniško svežih rešitev, temveč se zanašajo na preverjen princip - izhajanje iz stika z lokalnim okoljem.

Pozdraviti moramo ambiciozno vlogo Huzjana, ki kot kurator in avtor posreduje med umetniki, jim ne vsiljuje idej, a tvori neko koherentnost. Pred nami se razvije kolaž bežnih asociacij, konceptualistično navdahnjenih koščkov in simbolno nabitih projektov. Gledalci smo povabljeni v pravo malo komuno, katere sostanovalec lahko postane tudi - kefir.

Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness