Fašizem z dna do vrha in obratno

Recenzija izdelka
25. 3. 2021 - 13.30

Zadnja desetletja se vzpenjajo radikalna desničarska gibanja. Že v 90. letih so preporod doživele Britanska zveza fašistov, francoska Nacionalna fronta in celo indijska Rashtriya Swayamsewak Sangh. Mediji dandanes na veliko poročajo o Bolsonarovem, Dutertejevem ali pa Trumpovem pohodu na oblast. Sodba, ki jo imajo pri tem na koncu jezika: “Fašisti so!”. Medtem ko Trumpovi oboževalci skačejo po stolih kongresnikov Združenih držav Amerike, po ulicah Ljubljane parodirajo mladeniči v rumenih jopičih, zahodne vlade pa izkoriščajo epidemijo za svoje interese, se odpira vedno znova relevantno vprašanje, ali lahko omenjena gibanja, akterje ter politične tvorbe sploh označimo za fašistične. Kaj navsezadnje sploh je fašizem? Ali tistemu, ki ga okličemo za fašista, očitamo, da je ideološko reakcionaren, saj ga navdaja sovražnost do obstoječih, bojda demokratičnih struktur naše družbe, ali pa z oznako ciljamo na skupek politik in mobilizacijskih strategij? Na takšna in drugačna vprašanja nam bo v današnji Humanistiki odgovarjal britanski zgodovinar in pravnik David Renton, ki z lani izdanim delom Fascism: History and Theory nadgrajuje svojo marksistično študijo iz leta 1999.

Še preden je na zgodovinsko prizorišče 20. stoletja počasi prikosila Hitlerjeva in Mussolinijeva morilska partijska mašinerija, sta Marx in Engels že svarila pred tistim, čemur sta rekla reakcionarni socializem. Z izrazom sta poskušala opisati majavi status propadajočih razredov, na primer velikih zemljeposestnikov, ki so, soočeni z nepredvidljivostjo kapitalističnega razvoja, svojo kožo poskušali reševati s promocijo nekakšnega fevdalnega socializma. A ta distopična vizija ni bila nič drugega kot prazna retorična salta, s katero so vladajoči aristokrati, kakršni so bili francoski legitimisti ali pa pripadniki literarnega gibanja Mlada Anglija, konec 18. stoletja poskušali zastopati interese delavskega razreda, prikrili pa so željo po ohranitvi starih lastninskih razmerij ter produkcijskih sredstev. Marx in Engels sta ugotavljala, da o vrnitvi v dobo fevdalnih družbenih razmerij nižje na družbeni lestvici fantazirajo tudi pripadniki male buržoazije, predvsem razni neodvisni obrtniki, kmetje in trgovci, saj postajajo čedalje bolj proletarizirani.

Naslednji mejnik v marksističnem razumevanju fašizma predstavlja Leninova teorija imperializma. Za fašizem naj bi bil v prvi vrsti značilen vznik monopolov in ekonomskih procesov, ki so manjše poslovne enote združili v čedalje večje industrijske zadruge. Koncentracija produkcije in kapitala je po mnenju Lenina izzvala politično reakcijo, za katero je značilno, citiramo, “stremljenje k dominaciji, namesto k svobodi, eksploatacija čedalje večjega števila manjših oziroma šibkih narodov s strani maloštevilne skupine najbogatejših in najmočnejših nacij”. Konec citata. Tako lahko zaključimo, da so politike, povezane z vzponom fašizma, posebej pa z močnimi, nacionalističnimi državami, v okviru kapitalističnega reda postajale relevantne že pred Hitlerjevim in Mussolinijevim pohodom na oblast.

Po mnenju Rentona so šele marksisti medvojnega obdobja s sintezo predhodnih ugotovitev ponudili najbolj razširjeno razlago fašizma. Takrat sta se načeloma izoblikovala dva pristopa. Glavni predstavnik “levičarske” analize je postal predsednik Komunistične internacionale, Grigorij Zinovjev, ki je fašizem označil za, citiramo, “eno izmed klasičnih oblik kontrarevolucije v obdobju kapitalističnega zatona …”, ter za “instrument velike buržoazije v boju proti proletariatu”. Konec citata. Pod zastavo reakcionarnih politik se tako lahko združijo zares raznolike interesne skupine, od socialdemokratskih in liberalnih pa vse do konservativnih ter skrajno desnih. V nasprotju s tem so predstavniki “desnega” krila marksistov fašizem videli izključno kot radikalno, kapitalizmu zunanje množično gibanje. Tako so “desni” komunisti v alianso poskušali zvabiti prav vse - tudi centriste in ostale zmerneže.

Za Rentona nobeden od omenjenih pristopov ni ustrezno zajel pojava fašizma. To naj bi med obema vojnama storili predvsem italijanski in nemški intelektualci, kot so bili Antonio Gramsci, Walter Benjamin, Clara Zetkin ali pa italijanski komunistični voditelj Palmiro Togliatti, ki so zasnovali tako imenovano dialektično teorijo fašizma. Strinjajoč se z “levimi” marksisti so sklenili, da fašizem v krizi do neke mere zagotovo predstavlja ekspanzijo kapitalističnih interesov in zaostreno izkoriščanje delavskega razreda. Onkraj golega verbalnega masturbiranja o rasno čistem Tretjem rajhu in militantnem romansko-germanskem duhu pa sta Hitler in Mussolini s pomočjo množične mobilizacije, estetizacije svojih politik, sklicevanja na možatost in odličnost absolutnega vodstva zajela res širok nabor podpornikov. Opirala sta se tudi na ustrahovanje z nasiljem. To se je sprva kazalo v obliki onkraj institucionalnih, pouličnih spopadov, v katerih so italijanski suqadristi in nemški Freikorps mlatili levičarje ter komuniste. Postopoma so fašisti tako lahko prevzeli nadzor nad državnim aparatom, na ravni katerega se je udejanjila končna oblika njihovih nasilnih taktik: uporaba vojaške moči z namenom kreiranja novih oblik kolonialne nadvlade in genocida nad sovražnikom.

Kako lahko torej ločimo med pristnimi fašističnimi in njim sorodnimi režimi? Renton podaja primer Francove Španije, ki sta jo zaznamovali militantna vojaška diktatura in podpora katoliške cerkve, ne pa vznik nove politične stranke na podlagi množičnega gibanja. Po zmagi v državljanski vojni se je Franco lotil čiščenja vseh levičarskih elementov, a se je po letu 1940 za razliko od ostalih reakcionarnih državnih tvorb njegov režim deradikaliziral in v miru zaživel s sosedi. Nekaj podobnega lahko zasledimo tudi pri carskemu režimu na Japonskem, ki je svoja grozodejstva prav tako zagrešil brez množične podpore, po vojni pa se je prelevil v še eno kapitalizmu všečno državo.

Se lahko fašizem in z njim povezane državne tvorbe ponovijo? Medtem ko oblastniška kolovratenja dandanes potekajo v duhu vsestranske depolitizacije, Renton ugotavlja, da imamo lahko opravka z reakcionarnimi političnimi tvorbami, pa četudi nimajo množičnega značaja. Skrajna desnica se po letu 1990 na ljudsko voljo sklicuje predvsem v imenu demokracije, v praksi pa zaostruje kontradikcije že obstoječe ekonomske, migrantske in ekološke krize. Renton zaključuje, da bo pri tem poleg organiziranja pomembno obujanje kolektivnega spomina na pretekle fašistične grozote. Tudi razvijanje teorije, ki so nam jo razodeli že omenjeni dialektični misleci.

Od levih do desnih in vmes je kolovratil Matej.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.