Misliti v slogu

Oddaja
12. 5. 2022 - 13.30

Ludwik Fleck je bil poljski zdravnik in biolog iz prve polovice 20. stoletja, ki se je v grobem ukvarjal z mikrobiologijo. Med drugo svetovno vojno je bil kot Jud interniran, po vojni se je preselil v Izrael. Konec preteklega meseca je v slovenščini izšlo njegovo osrednje epistemološko delo: Nastanek in razvoj znanstvenega dejstva – Uvod v nauk o mišljenjskem slogu in mišljenjskem kolektivu. Osnovni dosežek Fleckovega dela je prikaz konceptualne dvojice mišljenjskega sloga in mišljenjskega kolektiva, ki sta v preprostem odnosu: mišljenjski kolektiv tvori svoj mišljenjski slog.

Najbolj koncizno Fleck mišljenjski slog opredeli tako: »Mišljenjski slog lahko torej definiramo kot usmerjeno zaznavanje z ustreznim miselnim in stvarnim predelovanjem in obdelovanjem zaznanega.« Konec citata. To pomeni, da se spoznavanje sveta ne odvija na generičen in neobremenjen način, temveč je spoznavajoči posameznik vedno že opremljen in pripravljen na spoznavo na neki način. Kdo ga je opremil? Neki mišljenjski kolektiv pač, interpersonalna skupnost, znotraj katere se odvija neki diskurz.

V Fleckovi misli moramo prepoznati nasprotnika pozitivizma in naturalizma – in mnogo različnih oblik, v katerih se oba pojavljata. Mišljenjski slog ni samo nekaj, kar po naključju zaznamuje znanstvenika, je pogoj možnosti spoznanja. Po Flecku nikoli ne spoznamo nevtralne narave, po kateri bi segli neposredno – takšna pozicija se postavlja v ostro opozicijo pozitivizmu. Iz tega bi lahko hitro sklepali, da je Fleck neke vrste relativist, s tem pa bi mu storili krivico. V Fleckovem sistemu je naravni fenomen neodvisno dejstvo, s katerim se soočamo na neki način, skozi podmene nekega sloga, v kontekstu neke skupnosti. Če moramo Flecka spraviti v predal, bi kvečjemu lahko rekli, da je konstrukcionist.

Tekst ni brez težav. Kritiko lahko artikuliramo z več strani, vsem pa je skupen očitek o nesistematičnosti dela. Že na ravni argumentativne strategije je Fleck nekoliko nenavaden. Večino knjige sestavlja podrobna razprava o zgodovini proučevanja sifilisa. Ob tem je daleč največ časa posvečenega odkritju tako imenovane wassermanove reakcije, diagnostičnega pregleda krvi, s katerim so na začetku 20. stoletja ugotavljali sifilis. Fleck svoja splošna dognanja ekstrapolira neposredno iz tega razvoja, s tem pa bralcu povzroči nemalo težav. Prvič, tekst je temu primerno gost. Drugič, včasih se zdi, da umanjka poizkus razlage, zakaj spoznanje deluje tako in ne drugače. Fleck iz neposredne zgodovine potegne nekaj splošnih ugotovitev, ki nikakor niso nedolžne, od bralca pa včasih terja, da mu verjame na besedo.

Problem nesistematične razlage tiči v tem, da Fleck ne vstopa neposredno v razpravo s pozitivizmom in naturalizmom, oziroma to počne pomanjkljivo. Sicer enkrat ali dvakrat omeni Carnapa, toda z njim opravi precej hitro. Videti je, kot da Fleck stavi na to, da bo njegov prikaz tako prepričljiv, da pozitivistom ne bomo več prisluhnili.

Poleg osnovne teze o mišljenjskem kolektivu in mišljenjskem slogu Fleck vpelje tudi veliko drugih, bolj ali manj povezanih tez. Razlaga recimo, da je znanost razdeljena na ezoterično elito raziskovalcev in eksoterično množico laikov – podobno pa velja, pravi, tudi za neznanstvene mišljenjske kolektive. Po drugi strani prikaže razliko med aktualno znanstveno vednostjo, ki je vselej dinamična in se neprestano razvija – odraža se v člankih znanstvenih revij – in učbeniško šolsko znanostjo, ki je precej bolje sistematizirana, zato pa že v sami osnovi zastarela. Podobnih izpeljav je več – nekatere so precej zdravorazumske in zelo ohlapno povezane z osnovno tezo. Skoraj vse so razdelane precej nesistematično. Občasno se zdi, da se je Fleck pač odločil, da bo vse svoje zapiske in opažanja združil v eno delo.

Morda je ravno zaradi svoje gostote in navidezne razmetanosti delo manj znano. Toda vsekakor je na zgodovini in filozofiji znanosti pustilo velik pečat, ker ga je v roke prijel Kuhn, čigar Struktura znanstvene revolucije je precej slavnejše in odmevnejše delo. Kuhn Flecka posebej izpostavi, in to niti ne v opombi ali seznamu virov, ne, posebno mesto mu nameni v predgovoru, še preden omeni svojo družino.

Čeprav je delo nekoliko manj sistematično, bi bila škoda, če bi Flecka brali samo kot Kuhnovo inspiracijo – četudi morda ne vselej najjasnejša, je Fleckova izpeljava mišljenjskega sloga in mišljenjskega kolektiva vseeno precej zanimiva. Ponudi nam, recimo, zelo zgoden poziv, da je vredno premišljevati o specifičnih zgodovinskih in socioloških pogojih vznika neke misli. Toda – še več – v resnici je bolj ambiciozen od Kuhna; znanost mu služi samo kot primer, dejansko lahko v Fleckovem izvajanju vidimo zametke neke splošne epistemologije, ki presega znanost.

O sami recepciji Fleckove misli sicer več izvemo v spremni besedi, ki sta jo pripravila Sebastjan Vörös in Filip Draženović. V njej takisto najdemo rekonstrukcijo praktično celotnega Fleckovega argumenta, podkrepljeno s tekstovnim ozadjem, ki je za odtenek širše od pričujoče knjige. Če že govorimo o partikularnosti pričujoče izdaje, bi bilo poleg spremne besede smotrno omeniti tudi prevod. Knjiga se bere precej prijetno – kar glede na to, kako tehnično, gosto in mestoma nepregledno je besedilo, ni majhen dosežek. Obenem je prevajalec, Samo Krušič, dodal precejšnje število opomb, s katerimi kontekstualizira kopico Fleckovih obskurnih referenc iz zgodovine medicine, ki bi bile večini bralstva popolnoma tuje. Ti dodatki občutno dvignejo berljivost teksta.

Za zaključek lahko torej ocenimo, da gre pri Nastanku in razvoju znanstvenega dejstva za edinstven in nenavaden tekst. Še več, Fleckova argumentacija bi bila lahko jasnejša, natančnejša in izčrpnejša. Vseeno pa smo s prevodom dobili pomembno besedilo, o katerem verjetno lahko trdimo, da je podcenjeno. Po eni strani je očitno igralo veliko vlogo pri formaciji Kuhnove misli, kar je zanimivo že samo po sebi, po drugi strani pa ponuja veliko nastavkov za nadaljnje delo in obravnavo. Fleck je, konec koncev, tudi sam ocenil, da bi za popolno izpeljavo vsega potreboval celo življenje.

Avtorja spremne besede večkrat izrazita željo, da bi Fleck dobil večjo pripoznavo, kot jo uživa trenutno, da ne bi bil zgolj, citiramo, »flêk na zgodovini znanosti« – pun je sicer grozen, vendar se lahko pridružimo misli. Ludwik Fleck si zasluži večjo veljavo in lahko v zgodovini filozofije znanosti zavzame mesto onkraj preproste kuriozitete naključnega Kuhnovega navdiha.

 

 

 

 

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.