Rezonirajte ljudje, rezonirajte!

Rezonirajte ljudje, rezonirajte!

Recenzija izdelka
28. 12. 2015 - 13.00

Kdor se v svoji antikapitalistični kritiki poslužuje koncepta spektakla, se neizogibno prilepi na Guya Deborda. Pričakovati je bilo, da se bosta avtorja knjižice Kapitalizem kot spektakel, Markus Metz in Georg Seeßlen, spotikala na enak način, kot je to pred njima počel slavni situacionist. Lahko se odkrito prizna, da sta se temu uspešno izognila. Morda res nista zvesto sledila Debordovi liniji kritične nekompetentnosti, zato pa sta iznašla svojo. Pripoznati je treba njuno mesijansko vlogo.

Deborda je težko braniti. Mnogi so posvetili ogromno časa, da bi pokazali, kako ga prehitro trivializiramo in kako naiven je vsak pokroviteljski nasmeh, uperjen proti njegovim tekstom. Eden izmed tistih, ki skuša Deborda obraniti pred očitki esencializma in njegove mestoma smešne platonske dikcije, je italijansko-nemško-francoski filozof Anselm Jappe. Končni rezultat njegovih poskusov je, da izpade kot odvetnik, ki mu je bil v bran zaupan serijski morilec, ki je svoje zločine snemal, posnetke predal policiji in na sodišču neumorno zagovarja njihovo verodostojnost.

Debordovi najpomembnejši deli, Družba spektakla in Komentarji k družbi spektakla, sta nasičeni s pasusi, ki oznanjajo, da spektakel prekriva nekaj avtentičnega, človeku lastnega, nekaj, iz česar je spektakelsko meglo nujno potrebno odgnati. Izvajati je treba vratolomne manevre, da iz govora o psevdopotrebi, ki jo vsiljuje moderno potrošništvo, in njeni avtentični različici - človeku lastni želji, vpogled v katero nam zastira spektakel, dobimo obrambo pred obtožbami esencializma. Kako da se v past ni ujela naša mala knjižica?

Obravnavano delo, Kapitalizem kot spektakel, se tovrstnim blodnjam izogne le zato, ker se ponaša s svojo poljudnoznanstvenostjo in esejistično naravnanostjo. Delo je popravljeno z metaforami in motnimi insinuacijami na razna teoretska vesolja. Reši ga torej njegova teoretska ohlapnost. Morali bi se ekstremno potruditi, da bi iz teksta izvlekli lajež o avtentičnosti in alieniranosti od nje. Bližje je nekakšni pravljici o kapitalizmu, v kateri veliki koncerni predstavljajo zlobneže, kritično razmišljujoč, z vrlinami razsvetljenstva podkovan človek pa viteza na belem konju.

Kot mnoge dobre stare pravljice vsebuje tudi jasno dodatno moralko – ljudje na primer pozabljajo, da je Perrault Pepelko v svoji različici zaključil s pesmijo, ki opozarja na pomembnost notranje lepote in svari pred bleščečo močjo zunanje.

Avtorja esejistične tlačenke sta se odločila za podoben ukrep. Knjižica se zaključi s pozivom k uporu, ki je utemeljen kot proti-gesta napadu na, kot pravita, lastnino državljank in državljanov, njihove dohodke, prihranke in upe, celotno osebo in človečnost. Poziv k uporu je občudovanja vreden, način, na katerega naj bi se upor izpeljal, pa je v najboljšem primeru slabo zastavljen, v najslabšem pa naiven, puhličast in pretenciozen.

Smešno je, da se knjižica jemlje blazno resno in se razglaša za kritiko feljtonistične kritike kapitalizma - baje je dvignjena nad druge antikapitalistične kritike, ki so zaradi svoje nedoslednosti postale pretope. Na strani založbe na primer tudi piše, da gre za sveže delo v poluciji kritik neoliberalizma. Upal bi si reči, da gre za blodnjo ali laž.

V knjigi podana analiza blagovnih znamk kot vstopnih kod v neko socialno prakso, recimo v razne scene domačnosti, je sicer dobra. Prav tako je pohvale vredna njuna kritika govora o lenih Grkih, predstav o genialnosti prvakov finančnega kapitalizma, analiza preobrazbe politično-ekonomske brutalnosti v narativ zabave in še kaj. Res pa je, da nista odkrila ničesar novega.

Očitki predvidljivosti in neizvirnosti sicer niso visoko cenjeni in prav je tako. Če bi vsak napad na kredibilnost Steva Jobsa ali bodisi katero gigantsko korporacijo ostro pokarali in označili za klišejsko jamranje, bi to pač delno zasulo prostor, kjer se taki protinapadi dogajajo, in ga je še kako vredno obdržati. Zato ju tu pustimo na miru.

Bolj problematičen je njun stalen poziv k obnovi razrušenega razsvetljenskega projekta. Upe polagata v nekakšen kantovski izhod iz stanja nedoletnosti, v katerem naj bi nas med drugim držale tudi protikapitalistične kritike, ki izbirajo slaba zavezništva. Pravita, da razsvetljeni ljudje pač niti trenutek ne bi prenesli sostorilskega gospostva postdemokratičnih vlad, oligopolnega finančnega kapitalizma in institucionaliziranih strojev za poneumljanje. Zdi se, kot da gre še za en derivat Rawlsove tančice nevednosti.

V spremni besedi Janeza Pipana zasledimo primerjavo projekta naših avtorjev z ludisti. Kot so se rokodelci uprli prvim strojem, tako da so po njih udrihali s kladivom, se Metz in Seeßlen proti strojem za poneumljanje upirata s kritičnim mišljenjem. Menim, da je analogija presenetljivo točna. Knjižica obljubi, da nam bo pojasnila, kako zloben je kapitalizem zares in da se mu je najverjetneje treba nekako upreti. Na tej točki tudi ostane. Ne premore več od zmerljivk in odslovilnega napotka, naj bralec o uporu le dobro premisli.

Če se že gremo neko upornost, se jo lahko gremo vsaj zares. Ob omenjanju izbire pravih zavezništev, ki naj si jih nabere antikapitalistična kritika, Metzovo in Seeßslenovo delo rahlo spominja ne neko drugo malo knjižico, namreč tisto Maovo rdečo. Kljub temu da je Maova rdeča knjižica, glede na to, simbol česa je, na mestih neokusna, pa lahko svoji nemški sestri ponudi zelo važno lekcijo. Družbene spremembe niso zgolj sad nekakšne brechtovske razsvetljenosti in uporniškega ethosa - kaj točno bi na to rekel stric Mao?

The force at the core leading our cause forward is the Chinese Communist Party. […] If there is to be a revolution, there must be a revolutionary party. Without a revolutionary party, without a party built on the Marxist-Leninist revolutionary theory and in the Marxist-Leninist revolutionary style, it is impossible to lead the working class and the broad masses of the people in defeating imperialism and its running dogs.

Navedenemu odstavku se lahko očita marsikaj, ne pa nejasnosti. To bodi tudi glavni očitek pritlikavega Kapitalizma kot spektakla. Problem Metza in Seeßlena je ta, da sta preveč ohlapna, da bi bila zares neumna.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.